Pogledi z gora, Oskarja Karla Dolenca

Ljubljana, februar 2016 – V Galeriji Šolt, Študentsko naselje v Rožni dolini, blok VII, Ljubljana bodo 23. februarja ob 18.30 uri odprli razstavo mojstra fotografije Oskarja Karla Dolenca Pogledi z gora, ki bo odprta do 12. aprila 2016.

Tatjana Pregl Kobe pravi, da gre pri Dolenčevi fotografski razstavi za monumentalne, likovno izčiščene kadre narave in nadaljuje:

Znotraj fotografske umetnosti, oziroma umetnosti na sploh, so se skozi čas izoblikovale določene zaznave, ki favorizirajo določene podobe v odnosu do nekaterih drugih. V tej tradiciji iščejo fotografi smisel in bistvo svojega ustvarjanja tako, da se posvetijo subjektom in prostorom, ki so sami po sebi morda na videz preveč vsakdanji in nepomembni, da bi jih posebej opazili ali pa se nanje celo osredotočali, a ravno v tem iščejo izziv. Lasten, drugačen pogled. Lastno vizualno pripoved. V tem kontekstu se Oskar Karel Dolenc tokrat predstavlja s fotografijami, s katerimi je med ponovno intenzivnimi pohodi v hribe pričel veliko romantično zgodbo.

V teh njegovih fotografijah motivi narave in ljudi v njej, torej objekti vsakdanjega življenja v okolju neokrnjene narave ponovno prehajajo v umetnost in na posnetkih prikazana umetnost sočasno postaja življenje. Sicer fotograf predstavi motiv takšen kot v resnici obstaja, hkrati pa mu dejstvo, da je bil motiv izbran kot umetniški subjekt, doda neko konceptualno dimenzijo, preko katere tak motiv doseže transformacijo, ki ga iz polja vsakdanjosti premakne v polje umetnosti. Seveda lahko tudi danes vsak motiv postane umetniška predstava, vendar so bolj kot kdaj zabrisane razlike med vsebinami in različnimi umetniškimi zvrstmi. Tudi v fotografiji so se pojavile nove oblike ustvarjanja in razstavljanja umetnosti, a se pri prepoznavanju umetnosti tudi v tem vizualnem mediju brišejo meje med čutnim in razumskim. Najnovejše fotografije Oskarja Karla Dolenca, ki se je fotografiji vedno posvečal profesionalno tudi v prostem času, so iz serije njegovih poti po hribih. Prikazano fotografovo videnje in iskanje najlepšega v prečiščenih kadrih, ki jih ponuja neokrnjena narava, izluščeni so tisti motivi, ki so ga vsebinsko najbolj intimno vznemirili. 

Pri tej Dolenčevi seriji fotografij je pomemben pristop, ki znotraj sodobne umetniške fotografije kaže na intimnost, na njegov notranji pogled. Kjer ni važna le barva neba in kompozicijska usklajenost s krivinami poti, temveč umirjen, ljubeč pogled na svet: cerkvica sv. Primož, cerkvica sv. Uršula, cerkvica Sveta trojica ali cerkvica na Veliki planini. Prekrasna temno nevihtna Zasavska pokrajina. Velika planina. Kamniško sedlo. Samotno, nostalgično atraktivno drevo na Planini. Pohodnik. Le tu in tam silhueta. Atraktivna pohodnica v megli. Na Lipanci. Dekle, ki na Golici opazuje polet barvitega padala. Gre za fotografovo iskanje pomenov v stvareh, ki jih same po sebi sprejemamo kot nekaj povsem običajnega, za podoben princip torej, ki velja za »ready-made« umetnost.

Nekaj postane pomembno in umetniško predvsem zato, ker se ga kot takega, preko umetniške ideje in strategije, predstavi na umetniški način preko tehničnega, likovnega in estetskega znanja. Tako Oskar Karel Dolenc preproste motive predstavlja kot monumentalne, likovno izčiščene kadre narave, ki mu – in s tem tudi nam gledalcem – služijo kot nekakšna primarna, čista in osvežujoča terapija v tem shizofrenem, zapletenem novem svetu, ko se včasih težko spopadamo z realnostjo bivanja, občutka nemoči in izgubljenosti, trpljenja soljudi in globalnega moralnega stanja človeštva.

Besedilo: Janez Platiše
Fotografije: Oskar Karel Dolenc

Mesec ljubezni v Rimskih Termah

Vsi vemo, da je 14. februar posvečen zaljubljencem. A Valentinovo lahko traja tudi dlje kot en dan. V Rimskih Termah so se odločili, da bodo ljubezni in zaljubljencem namenili kar cel mesec. Njihovi gostje bodo lahko uživali v kopelih ob harfi in romantičnih rimskih menijih, masaže in kopeli pa bodo prav tako dobile pridih dodatne romantičnosti.

Ljubezensko obarvane bodo tudi njihove različne namestitve. »Ljubezen si izkazujemo vsak dan, ne samo enkrat letno. Pomeni razvajanje in skrb, in to smo zajeli v mesecu ljubezni,« pravijo v Rimskih Termah ko so februar poimenovali MESEC LJUBEZNI.

V Cityparku poteka festival LEGO kock

Ljubljana, 17.2.2016 - V Cityparku, največjem nakupovalnem središče pri nas v času zimskih počitnic poteka veliki LEGO festival, z njim pa več kot tona LEGO kock v različnih barvah in velikostih.

Potekal bo do nedelje, 28. februarja, ko bodo obiskovalci Cityparka lahko občudovali številne skulpture iz LEGO kock: babuško, ki so jo sestavljali kar 151 ur, 110 kilogramsko medvedko, kamelo in krokodila, na ogled pa bodo tudi skulpture junakov iz filmov Svet igrač in Vojna zvezd. Ravno skulptura kapitana Rexa je najtežja izmed vseh, saj je zgrajena iz kar 140 kilogramov LEGO zidakov.

»Na LEGO festivalu je zbranih največ LEGO kock na enem mestu. K občudovanju resnično izjemnih skulptur ter razigranem druženju in ustvarjanju z najbolj prepoznavno kreativno igračo na svetu vabimo vse, male in velike otroke ter starše, ki želijo sprostiti svojo domišljijo,« je povedal direktor Cityparka Toni Pugelj.

LEGO skulpture so postavljene skozi celotno nakupovalno središče, vsak dan pa so otrokom na voljo tudi igralnice s kupi LEGO kock, za najmlajše še LEGO DUPLO kocke. Ob sobotah, ob 10., 11., 17. in 18. uri, ter nedeljah, ob 10. in 11. uri, bodo potekala različna tekmovanja in igre. Obiskovalci se bodo podali v iskanje zlate LEGO kocke, ki je na ogled samo na posebnih festivalih, po predloženih načrtih bodo sestavljali mini LEGO skulpture, pomerili se bodo lahko tudi v sestavljanju najvišjega stolpa in najdaljšega mostu ter poskusili srečo v LEGO ribarjenju.

Unikatne skulpture so sestavili tovarni LEGO na Češkem. Razstava sedaj potuje po različnih evropskih državah. Pri nas so jo postavili na ogled v celjskem Citycentru, mariborskem Europarku, zdaj pa je v Ljubljani – v Cityparku in Centru Interspar Vič.

Besedilo: Janez Platiše
Foto: Robert Krumpak

Krstna uprizoritev Tarzana v Mali drami

Ljubljana. 17.2. 2016 - Na odru Male drame bo v petek, 19. februarja, ob 20.00 premierno izvedena krstna uprizoritev Tarzan slovenskega dramatika in vsestranskega ustvarjalca Roka Vilčnika, ki se podpisuje s psevdonimom rokgre. Režiserka komedije o živalskih in človeških nraveh s podnaslovom Eksotična drama, ki je bila na 45. Tednu slovenske drame nominirana za nagrado Slavka Gruma, je Eva Nina Lampič.

Boj Tarzana za njegovo domovino – džunglo postavlja vprašanje o odgovornosti za korporativno prilaščanje in plenjenje našega planeta ter izpostavlja pohlep kot lastnost, ki je značilna le za človeka. Kot je zapisano v igri: »Žival se naje, človek pa nagrabi. In tega mu ni nikoli dovolj.« Igralsko zasedbo Tarzana sestavljajo člani ansambla Drame: Marko Mandić (Tarzan), Maša Derganc (Jane) in Uroš Fürst (Mike).

Po besedah ravnatelja SNG Drama Ljubljana Igorja Samoborja je besedilo, ki je na 45. tednu slovenske drame nominirano za Grumovo nagrado, pritegnilo tudi zaradi hitrosti, s katero se igra dogaja. Ta se začne z ljubezenskim trikotnikom, drugo plast predstavlja ukvarjanje z naravo - razmislek o tem, kaj počnemo s samim seboj in naravo, tretjo razmislek o tem, koliko je v ljudeh živalskega in v živali človeškega. Igra se zaključi s podobo raja za dva, obdanega z bodečo žico, ki se v tem trenutku izkaže kot zelo aktualna.

Avtorja Roka Vilčnika pa že dalj časa navdušujejo superheroji. Začelo se je ravno s Tarzanom. Tarzan je arhetipski lik, človek iz džungle, ki je tudi izraz naše želje po vračanju k naravi. Zanimal pa ga je tudi odnos med Tarzanom in Jane in kaj se zgodi po 15 letih življenja v džungli, "ko te to, kar te je v začetku navdihovalo, začne motiti". To pa je tudi arhetip za ljubezen, ko nas stvari, ki so nas na začetku fascinirale, pozneje začnejo motiti.

Režiserko Evo Nino Lampič je pri Vilčnikovem Tarzanu navdušil tudi razvoj zgodbe. Najbolj jo je pritegnil človekov odnos do narave in njegove želje po preseganju in obvladovanju vsega živega saj meni, da je o tem (še posebej danes) vredno govoriti.

Dramaturginja Simona Hamer pa pojasnjuje, da moramo prilaščanje dobrin v dramskem delu razumeti »v kontekstu današnje neokapitalistične logike, ki si – poleg naših dreves, vode in drugih naravnih virov – prilašča tudi pravico do prihodnosti. / … / Novodobna kolonizacija oziroma t. i. kapitalski kolonializem se zažira v države skozi korporacije, mednarodne združbe, svetovne organizacije, posojilne sklade, diplomacijo, vojaška sodelovanja itn., in to ne samo v tretjem svetu, čeprav je destruktivnost sistema najbolj vidna prav na primeru Afrike.

Džungelski goloseki povzročajo (globalne!) naravne in podnebne katastrofe, na rob izumrtja pa so potisnili mnoge živalske vrste ...« Možnost rešitve v svoji drami ponudi tudi avtor Vilčnik, in sicer gre za nekakšen »novi raj«, ki temelji na skupnosti in medsebojni pomoči.

Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi scenografinja Jasna Vastl, kostumografinja Gordana Bobojević, skladatelj Boštjan Narat, oblikovalec luči Vlado Glavan, lektor Arko in asistentka scenografinje (študijsko) Tina Bonča.

Besedilo: Janez Platiše
Foto: Janez Platiše, Peter Uhan