Na Ruski dači koncert 'Z dušo' Mance Špik v četrtek, 29. junija, ob 19.00h

Manca Špik nas glasbeno zapeljuje že 20 let. Samostojno kariero pa je začela na Melodijah morja in Sonca 2005, ko je bila za Raayevo pesem Solze z neba nagrajena za najboljšo izvedbo. Ostalo je zgodovina. Vrsta nagrad in odličnih uvrstitev na različnih festivalih, trije albumi, koncerti in šovi. Dvakrat zapored se je kot glasbena spremljevalka udeležila tudi Eurosonga, prvič s Tinkaro Kovač v Kopenhagnu 2014 in drugič na Dunaju z duetom Maraaya 2015. Glasbeni večer na Ruski dači bo popeljal publiko skozi Mančine največje uspešnice. Glasbeno se sprehaja od dinamičnih do zaljubljenih napevov, takih za nežno ali veselo dušo. Znanih pesmi se je nabralo toliko, da bo večer prekratek.

Cena vstopnice: 23 evrov, Eventim in Ruska dača ☎️ 068 646 148, pišite 📧 info@ruska-daca.si

Predsednica RS Nataša Pirc Musar vročila državna priznanja in nagrado prostovoljstva za leto 2022

Ljubljana, 26.6.2023 - Nagrado Republike Slovenije za prostovoljstvo za leto 2022 kot najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, njegove promocije in razvoja, je prejela prostovoljka Mira Stušek.

Priznanja Republike Slovenije za prostovoljstvo za leto 2022 za izjemne dosežke pri opravljanju prostovoljskega dela pa so prejeli Jožef Bobovnik, Milena Dimec, Vlasta Hojan, Gvido Jančar, Anton Mlinarič in Marica Štirn.

»Z izročitvijo državne nagrade in priznanj na področju prostovoljstva v letu 2022 želim izpostaviti vašo predanost, delo in prispevek k skupnosti ter vam izkazati spoštovanje in hvaležnost,« je prostovoljke in prostovoljce nagovorila predsednica Republike Slovenije, ki je prostovoljstvo označila za nepogrešljivi del družbe, v kateri moramo drug drugemu pomagati v stiki. V slavnostnem govoru je izrazila spoštovanje in hvaležnost vsem prostovoljkam in prostovoljcem iz Slovenije, ki imajo zelo pomembno vlogo pri spodbujanju družbenih sprememb in boju proti socialni nepravičnosti, s svojimi vrednotami in zgledom pa družbo navdihujejo k odličnosti ter pomagajo zapolniti vrzeli in pomanjkljivosti v obstoječem javnem sistemu.

»Prostovoljstvo ima v Sloveniji dolgo in bogato zgodovino. Zaradi vseh vas, številnih posameznic, posameznikov, mnogoterih prostovoljskih organizacij in društev, predvsem pa vašega izjemnega dela, ima prostovoljstvo tudi svetlo prihodnost,« je dejala predsednica Pirc Musar, ki trdno verjame, da je medsebojna pomoč naša moralna in etična smer, prostovoljstvo pa izpolnitev načel solidarnosti in sočutja, ki krepi socialne vezi med ljudmi.

»Biti iskren, početi dobra dela. To so vrednote srčnosti. Kadar v svojih mislih, besedah in dejanjih nismo osredotočeni le nase, ampak na ljudi in svet okoli nas, je človeštvo na dobri poti, da doseže svoj ideal in zaživi v lepšem, bolj pravičnem svetu, ljudje pa k osebni izpolnitvi in odličnosti,« je ob čestitkah prejemnicam in prejemnikom nagrade in priznanj poudarila predsednica republike.

Zbrane na slovesnosti je nagovoril tudi Jurček Nowakk, predsednik Odbora Republike Slovenije za podelitev državnih priznanj na področju prostovoljstva.

Interniranke Ravensbruck-a s svojci na spominski slovesnosti pri Peršmanu v Avstriji #video

Pod Peco, Peršman, Avstrija, 25.6.2023 – Članice in člani Taboriščnega odbora Ravensbruck iz Slovenije, ki že več kot 30 let uspešno sodelujejo in prijateljujejo z Zvezo slovenskih žena in Zvezo koroških partizanov iz Celovca, so se udeležili  Spominske slovesnosti pri Peršmanu na Podpeci v Avstriji . Udeležilo se je nekaj več kot 50 članic in članov s svojci iz Nove Gorice od koder je odpeljal avtobus in Ljubljane. MATJAŽ ŠPAT in VERA KOŠUTA iz Nove Gorice pa sta v imenu odbora Ravensbruck in ZZB Slovenije k spomeniku položila venec. 

Spominska slovesnost in srečanje pri Peršmanu je namenjeno spominu na žrtve nacističnih zločinov s kmetij Peršman in Hojnik ter številnim borcem in borkam odporniškega gibanja v regiji. Gre za tradicionalna vsakoletna srečanja bivših internirank, političnih zapornic in ukradenih otrok nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov, ter njihovih svojcev in prijateljev iz Slovenije z našimi koroškimi rojakinjami po različnih krajih avstrijske Koroške.

Jedro letošnjega spominjanja je bil govor osrednje govornice Cornelie Kogoj, generalne tajnice Iniciative manjšin/ Initiative Minderheiten.

Govor je pričela z naslednjimi besedami: Najlepša hvala za vabilo! Zelo me veseli, da v imenu Iniciative manjšin lahko spregovorim tukaj na Peršmanovi komemoraciji!

Iniciativa manjšin je bila ustanovljena pred več kot trideset leti - leta 1991 - z namenom, da oblikuje manjšinska zavezništva med različnimi manjšinskimi skupinami. Manjšine so za nas tako etnične skupine kot tudi migranti in migrantke, begunci in begunke, lezbijke, geji in transspolne osebe ter invalidni ljudje. Naš cilj je, da prispevamo k združitvi manjšin na osnovi skupnega interesa proti diskriminaciji in za enakost ter skupnega prizadevanja za te cilje.

Vendar pa se mi zdi oblikovanje manjšinskih zavezništev enako pomembno tudi z vidika skupnega spominjanja. Razvija se naj dialog o spominujanju, ne da bi se eno skupino izigravalo  proti drugi.

Kajti šoa, genocid nad Romi in Sinti, umori invalidnih ljudi ali ljudi zaradi njihove spolne usmerjenosti, deportacije koroških Slovencev, usmrtitve slovenskih odporniških borcev na dunajskem deželnem sodišču in pokol tu pri Peršmanu imajo eno skupno lastnost: te morije v času nacizma so bile usmerjene proti manjšinam.

Vsi vemo, da imajo antisemitizem, anticiganizem, homofobija in transfobija ter sovražnost do invalidov večstoletno tradicijo. Preganjanje manjšin se ne dogaja v prostoru brez zgodovine.  Je del zgodovine, ki jo piše večina. Zato je motivacija manjšinskih skupin, da pišejo in objavljajo svojo zgodovino, povsem drugačna od motivacije večine. Medtem ko se večina zaveda svoje zgodovinske legitimnosti in zgodovino obravnava kot samoumevno dediščino, se mora manjšina zanjo vedno znova boriti.

Govoriti moramo ne samo o zgodovini diskriminacije, preganjanja in umorov, temveč tudi o zgodovini upora in političnih bojev.

Pred dvema letoma smo v okviru serije "Mladi aktivizem in manjšinska zavezništva" za našo revijo STIMME opravili intervjuje z mladimi pripadniki manjšin o njihovi političnem angažmaju. O njihovi motivaciji za politično udejstvovanje. Značilno za odgovore je bilo, da je večina imela v mislih zgodovinska dejstva, da se je sklicevala na preganjanje prejšnjih generacij in je svoj aktivizem pojmovala kot nadaljevanje ustreznih zgodb upora.

Samuel Mago, predsednik Zveze študentov Romov in Sintov, se na primer izrecno sklicuje na generacije pred njim, ki so se kljub kruti diskriminaciji zavzemale za svoje pravice. V svojem intervjuju pravi: "Želimo tako rekoč nadaljevati njihovo pot in delovati kot jasen glas mladih Romov in Sintov. Mislim, da je izredno pomembno, da se učimo iz dela generacij pred nami." Kot zgled med drugim navaja Ceijo Stojko, ki je preživela holokavst in s svojo avtobiografijo "Živimo v tajnosti" opisala trpljenje Romov. Ali: Noomi Anyanwu, predstavnica referenduma Black Voices, ki v svojem intervjuju pravi: "Danes se lahko postavimo tu, na tem mestu, ker so se pred nami borili mnogi." In Ana Grilc, članica upravnega odbora KSŠŠD na Dunaju, se izrecno sklicuje na svojega dedka, ki so ga deportirali, ko je bila stara dve leti in pol: "On je bil tisti človek" pravi Ana, "ki mi je vdahnil odporniški in aktivistični duh."

Za današnjo mlado generacijo je spominjanje osrednjo vprašanje. To se ne zrcali samo v zahtevah po oblikovanju novih spominskih obeležij, temveč tudi v zahtevi po odstranitvi problematičnih spomenikov. Najnovejši primer je Luegerjev spomenik na Dunaju. Spomenik, ki je bil pred skoraj sto leti postavljen v čast antisemitskemu dunajskemu županu Dr. Karlu Luegerju, je že več let tarča protestnih akcij. Judovska skupnost in Zveza judovskih študentov in študentk sta med drugim zahtevali odstranitev spomenika. Mesto Dunaj je zdaj  – pred kakimi 14 dnevi – brez posvetovanja s prizadetimi odločilo, da spomenik ne bo odstranjen, temveč samo simbolično nagnjen za 3,5 stopinje na desno. Za preživele žrtve šoa je to udarec v obraz, je v svoji izjavi zapisala judovska študentska zveza.

Še en primer: že leta stara je zahteva, naj postavijo spomenik za Rome in Sinte, umorjene v času nacionalsocializma. Še vedno ga ni. Lani so romske organizacije parlamentu predložile stališče s temi zahtevami: spomenik je treba postaviti na osrednjo lokacijo v zveznem glavnem mestu Dunaj, imeti mora trajno obliko, ki jo je treba nemudoma izvesti.

Konec koncev so zdaj, začetek junija, ugodili večletni zahtevi in uradno odkrili spomenik "žrtvam preganjanja homoseksualcev" v dunajskem Resselparku - nedaleč od osrednje lokacije Karlskirche.

Muzej pri Peršmanu je nekaj posebnega in edinstvenega v Avstriji, saj združuje kraj spomina s krajem učenja. Ta kraj je odgovor na desetletja izkrivljanja zgodovinskih dejstev na Koroškem. Kraj skupnega trpljenja in izkušenj. In kraj ponovnega pridobivanja in prilaščanja lastne zgodovine. Kraji spomina so sporni kraji. Vsi primeri, ki sem jih navedla, kažejo, koliko napora vlagajo in koliko vztrajnosti potrebujejo prizadeti za uresničitev takšnih zahtev. V Avstriji doslej še nobena vlada ni bila pripravljena iz lastnega nagiba postaviti spominskih obeležij žrtvam nacionalsocializma. Za mlade aktiviste in aktivistke so zato ti del njihovega političnega angažmaja.

Političen angažma je danes nujno potreben. V času, ko desničarska stranka sedi je v deželnih vladah Spodnje Avstrije in Salzburga, ko se soočamo z novo naklado črno-modre ali celo modro-črne vlade na zvezni ravni, je pomembno biti solidaren z drugimi diskriminiranimi skupinami.

Zgodovina nas namreč uči eno: ko gre zares, je desničarski ekstremizem usmerjen proti vsem manjšinam. S solidarnostjo in ustvarjanjem zavezništev lahko storimo vsaj eno: skupaj se borimo proti njemu.

Sledil je literarno-glasbeni prispevek gradiščansko-hrvaškega pisatelja Konstantina Vlasicha in pevke Mire Perusich. Pevsko-glasbeno spominjanje je oblikovala vokalna skupina 'Oktakord'. Ob obletnici ponovne postavitve partizanskega spomenika pri Peršmanu leta 1953 bo na ogled razstava na prostem “Wer gedenkt der Partisan*innen – Kdo se spominja partizank in partizanov“. Leta 2022 jo je zasnoval in oblikoval Jakob Holzer.

Peršman, je nekdanja kmečka domačija in sedaj osrednji muzej narodnoosvobodilnega odpora Koroških Slovencev v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Bila je tudi partizanska postojanka med drugo svetovno vojno, kjer so nacisti storili zločin nad civilisti in pobili domala celo družino.

Več na tej povezavi: https://www.persman.at/

VIDEO

VIDEO TV ORF Deželni TV studio Celovec - Dober dan Koroška 3.7.2023 Spominjanje pri Peršmanu.

Izražena podpora je jasno sporočilo, da tak zakon potrebujemo

Ljubljana, 23. 6. 2023 – V četrtek 22. junija, se je iztekel 60-dnevni rok, v katerem so pobudniki predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem življenju lahko zbirali podpise podpore volivcev in volivk, da bi zakon lahko vložili v zakonodajni postopek v Državnem zboru RS. Že pred časom so zbrali zadostno število 5.000 podpisov. Končno število zbranih podpisov še ni povsem jasno, saj podpisi iz upravnih enot prihajajo z večdnevno zamudo.

Zakon je nastal pod okriljem Srebrne niti - združenja za dostojno starost. Avtorji predloga zakona so dddr. Andrej Pleterski, arheolog, etnolog in zgodovinar, z družinsko izkušnjo očeta, akademika dr. Janka Pleterskega, ki si je zaradi svoje bolezni in trpljenja prizadeval za takšen zakon pred svojo smrtjo, dr. Dušan Keber, zdravnik, nekdanji minister za zdravje in dober poznavalec našega zdravstvenega sistema, prof. dr. Brigita Skela Savič, raziskovalka izzivov dolgožive družbe, sprememb v zdravstvu in socialnem varstvu, razvoja kadrov in novih storitev, dostopnosti storitev in profesionalizacije strok, z večletnimi izkušnjami v vodenju dejavnosti zdravstvene nege in oskrbe na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, dr. Igor Pribac, filozof in doc. dr. Luka Mišič, pravnik. Poleg uvodne novinarske konference, so avtorji predlog zakona predstavili na javnih pogovorih v Straži pri Novem mestu, Novi Gorici, Celju, Mariboru, Ribnici, Ljubljani, Kranju in v Kopru. Izrazito odprto so delovali do medijev in tudi sami posredovali številne pobude, da se tovrstna tema vključi v javni diskurz.

Dddr. Andrej Pleterski, vodja skupine avtorjev, je zaključek zbiranja podpisov komentiral: »Dosegli smo potrebno in pomembno število glasov podpore volivk in volivcev Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pokazali so, da razumejo zakon in se zavzemajo za predlagano rešitev družbenega problema, ki ga predstavlja stiska ob koncu življenja, ki je ne more ublažiti nobena oskrba. Dokazali so moč dejavne ljudske pobude, za katero stoji večina državljank in državljanov. Zato smo bili v času zbiranja podpisov deležni izjemne podpore ljudi, za katero se najlepše zahvaljujemo. Ker glasovi še prihajajo po pošti, bomo liste s podpisi in predlog zakona predali Državnemu zboru naslednji mesec«.

Sedanja slovenska zakonodaja ne ureja situacije ob koncu življenja, ko nekateri ljudje umirajo trpeče in nedostojanstveno, ker jim ne morejo pomagati niti zdravila niti paliativna oskrba. Prav pravno neurejene razmere sedanjega stanja odpirajo možnosti za različne zlorabe oz. dejanja, o katerih se veliko govori, ni pa o tem nikakršne uradne evidence.

Predlog zakona zagotavlja čvrst družbeni nadzor in najvišjo stopnjo varnosti postopka pred zlorabami ali zmotami. Zakon tudi določa stroge pogoje, v okviru katerih se odločitev o prostovoljnem končanju življenja sprejme po skrbni preučitvi vseh možnosti morebitnega paliativnega zdravljenja, predstavljenih možnosti lajšanja trpljena s paliativno oskrbo in po pogovoru z lečečim ali nadomestnim zdravnikom, neodvisnim zdravnikom, psihiatrom, komisijo ter drugimi strokovnjaki.

Na zadržke, ki jih imajo nekatere družbene in poklicne skupine, imajo avtorji zakona zelo jasno sporočilo:

·        Pravica do prostovoljnega  končanja življenja je integralen del pravice vsake osebe, da avtonomno vodi svoje življenje v skladu s svojimi prepričanji. Ta pravica ima večjo težo kot argumenti, ki nasprotujejo sprejetju zakona.

·        Namen zakona ni nadomestiti slabo delujočo paliativno oskrbo, temveč zakon zagotavlja avtonomijo odločanja o življenju in smrti pri neozdravljivo bolni osebi. Paliativna oskrba in predlog zakona se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta, saj zakon spodbuja razvoj paliativne oskrbe.

·        Posameznikovo zasebno avtonomijo oziroma njegovo sposobnost odločanja o sebi moramo spoštovati od trenutka pridobitve sposobnosti odločanja o sebi vse do smrti, s tem pa tudi za primer odločanja o predčasnem končanju življenja.

·        Četudi bo zakon uporabilo majhno število pacientov, je prav za vse ljudi pomirjujoče zavedanje, da je takšna pomoč na voljo. Zato je to državljanski zakon za državljanke in državljane.

Pomembno pa je, ne glede na način končanja življenja, ki ga pacient  izbere, da se osebi zagotovi ustrezna oskrba na koncu življenja, vključno z medicinsko oskrbo, zdravstveno nego, duhovno podporo, psihološko pomočjo in lajšanjem bolečin in drugih simptomov napredovale bolezni.

Ne le zadostno število zbranih podpisov, množično podporo Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so izkazale tudi vse do sedaj narejene javnomnenjske raziskave v Sloveniji. Kar je ob tem potrebno in vredno poudariti, je dejstvo, da rezultati anket izkazujejo podporo, ki je neodvisna od spola, starosti, izobrazbe in kraja bivanja ter le malo od politične in svetovnonazorske usmeritve.

To potrjuje, da si velika večina ljudi želi dostojne smrti brez trpljenja, o kateri lahko odločajo sami.