V Cankarjevem domu opera Macbeth po afriško

Ljubljana, 23.2.2016 – V Gallusovi dvorani Cankarjevem domu v Ljubljani si bomo lahko, v okviru abonmaja Veličastnih 7 in Festivala Shakespeare za vedno, ogledali opero Macbeth Bretta Baileya, Giuseppeja Verdija in Williama Shakespeareja. Po besedah Marijana Zlobca, ki je gledal generalko, je projekt uspel in nadaljeval: Predstava temelji na Skakespearovi tragediji in še bolj Verdijevi operi, ki pa jo je avtor zasnove, režiser in scenograf Brett Bailey skrajšal in adaptiral; iz nje poudaril večnost teme s ñ poanto, da je želja po oblasti in materialnem bogastvu večna in da pot za dosego teh ciljev s pomočjo zločinov ni nikakršna ovira. Predstavo podpisuje južnoafriška gledališka skupina Third World Bunfight.

Opero Macbeth je zasnoval, oblikoval in režiral južnoafriški režiser svetovnega slovesa Brett Bailey (www.thirdworldbunfight.co.za), ki se je na evropskih odrih proslavil s predstavami, kot so Exhibit B, Orfeus in Big Dada. Njegove predstave so gostovale po skoraj vseh celinah. »Naš afriški Rimbaud«, kot ga je imenoval eden od kritikov, stare evropske zgodbe cepi na afriška tla. Po ogledu njegovih predstav Medeja, Orfej ali Macbeth se evropski gledalec vpraša, ali ni bilo nemara nasprotno, ali se niso te zgodbe priselile v Evropo iz Afrike?

Opera Macbeth je prirejena za deset temnopoltih južnoafriških opernih pevcev in dvanajst glasbenikov (pet godal, pet pihal, dve tolkali) Fabrizia Cassola (www.fabriziocassol.com), ki je sodeloval že z umetniki, kot so Anne Teresa De Keersmaeker, Alain Platel, Faustin Linyekula, Luc Bondy in Philippe Boesmans.

Premil Petrovic (www.premilpetrovic.com/vita.php) je večkrat nagrajen in mednarodno proslavljen srbski dirigent, ki deluje v Berlinu. Najraje se predaja nenavadnim projektom ter obsežno ustvarja na Hrvaškem, Srbiji, Nemčiji, Avstriji in Portugalski. V Macbethu bo vodil lastno zasedbo – z nagradami ovenčani No Borders Orchestra (http://www.nobordersorchestra.org/), ki je razburkal evropske kroge klasične glasbe.

Shakespeare je tragedijo o Macbethu, škotskem kralju, zaslepljenem z voljo do moči in njegovi oblastiželjni Lady Macbeth, napisal med davnimi leti 1599 in 1606 v času vladanja angleškega kralja Jamesa I., ki je bil pred tem škotski kralj James VI.

Prvič je bila verjetno uprizorjena leta 1611 v Globe Theatru v Londonu.

Škotski general Macbeth na poti domov iz boja s svojim sobojevnikom Banquom sreča čarovnice, ki mu prerokujejo, da bo postal škotski kralj. V domačem gradu s soprogo Lady Macbeth, skujeta zaroto proti dobremu kralju Duncanu. Krvavemu umoru kralja sledi brezkončno prerivanje krvi, da bi se novo ustoličena kralj in kraljica, katerih spletke so ostale neodkrite, obdržala na oblasti. Pokoplje ju lastni pohlep po oblasti, ki ju potegne v blaznost in povzroči njun propad.

V gledaliških krogih velja vraža, da gre za prekleto igro in da izgovarjanje njenega imena prinaša nesrečo, zato jo imenujejo kar z imenom 'škotska igra' ali pa MacB., glavna lika pa označujejo kot gospod in gospa M.. Če nesrečno ime komu le zleti iz ust, pa obstaja cela vrsta proti urokov, kot recimo vrtenje okrog svoje osi, pljuvanje čez levo ramo in podobno.

Verdi je opero Macbeth po Shakespearejevi tragediji napisal leta 1847, v navalu romantične mode shakespearjanskih tem in velja za eno največjih Verdijevih del, ki slovi po celi vrsti spektakularnih arij Lady Macbeth in je izjemno pomembno za razvoj njegovih skladateljskih konceptih. Od svojega nastanka je Verdijeva opera že v 19. stoletju doživela številne predelave.

Shakespearejeva tragedija je skozi stoletja navdihnila tudi številne druge umetnike od filmskih režiserjev od Orsona Wellesa do Akire Kurosawe ali skladateljev od Richarda Straussa do Duka Ellingtona ter slikarje od Füselija do Williama Blaka in Johna Singerja Sargenta.

Južnoafriški gledališki režiser Brett Bailey je Macbetha postavil po svoje. Priredbo Verdijeve glasbe je naročil izurjenemu belgijskemu skladatelju Fabriziu Cassolu, ki ohranja vso specifiko Verdijeve partiture s poudarkom na velikih arijah protagonistov, na kožo pisanim izvrstnim temnopoltim pevkam in pevcem, ki so tudi odlični igralci. Tragedijo o Macbethu pa si je zamislil kot zgodbo v zgodbi gledališke skupine beguncev iz demokratične republike Kongo v begunskem taboru. 

Amaterska skupina naleti na zaboje, polne kostumov, rekvizitov, librettov in starih posnetkov opere Macbeth. Ob brskanju med temi predmeti se jim porodi misel, da bi sami lahko uprozorili Macbetha, saj v njem odkrijejo številne povezave s položajem v svoji domovini, ki jo uničujejo okrutni klanski boji za oblast in prevlado nad z rudniki zlata bogatim ozemljem.

Besedilo in foto: Janez Platiše
Vir: Cankarjev dom Ljubljana

Pogledi z gora, Oskarja Karla Dolenca

Ljubljana, februar 2016 – V Galeriji Šolt, Študentsko naselje v Rožni dolini, blok VII, Ljubljana bodo 23. februarja ob 18.30 uri odprli razstavo mojstra fotografije Oskarja Karla Dolenca Pogledi z gora, ki bo odprta do 12. aprila 2016.

Tatjana Pregl Kobe pravi, da gre pri Dolenčevi fotografski razstavi za monumentalne, likovno izčiščene kadre narave in nadaljuje:

Znotraj fotografske umetnosti, oziroma umetnosti na sploh, so se skozi čas izoblikovale določene zaznave, ki favorizirajo določene podobe v odnosu do nekaterih drugih. V tej tradiciji iščejo fotografi smisel in bistvo svojega ustvarjanja tako, da se posvetijo subjektom in prostorom, ki so sami po sebi morda na videz preveč vsakdanji in nepomembni, da bi jih posebej opazili ali pa se nanje celo osredotočali, a ravno v tem iščejo izziv. Lasten, drugačen pogled. Lastno vizualno pripoved. V tem kontekstu se Oskar Karel Dolenc tokrat predstavlja s fotografijami, s katerimi je med ponovno intenzivnimi pohodi v hribe pričel veliko romantično zgodbo.

V teh njegovih fotografijah motivi narave in ljudi v njej, torej objekti vsakdanjega življenja v okolju neokrnjene narave ponovno prehajajo v umetnost in na posnetkih prikazana umetnost sočasno postaja življenje. Sicer fotograf predstavi motiv takšen kot v resnici obstaja, hkrati pa mu dejstvo, da je bil motiv izbran kot umetniški subjekt, doda neko konceptualno dimenzijo, preko katere tak motiv doseže transformacijo, ki ga iz polja vsakdanjosti premakne v polje umetnosti. Seveda lahko tudi danes vsak motiv postane umetniška predstava, vendar so bolj kot kdaj zabrisane razlike med vsebinami in različnimi umetniškimi zvrstmi. Tudi v fotografiji so se pojavile nove oblike ustvarjanja in razstavljanja umetnosti, a se pri prepoznavanju umetnosti tudi v tem vizualnem mediju brišejo meje med čutnim in razumskim. Najnovejše fotografije Oskarja Karla Dolenca, ki se je fotografiji vedno posvečal profesionalno tudi v prostem času, so iz serije njegovih poti po hribih. Prikazano fotografovo videnje in iskanje najlepšega v prečiščenih kadrih, ki jih ponuja neokrnjena narava, izluščeni so tisti motivi, ki so ga vsebinsko najbolj intimno vznemirili. 

Pri tej Dolenčevi seriji fotografij je pomemben pristop, ki znotraj sodobne umetniške fotografije kaže na intimnost, na njegov notranji pogled. Kjer ni važna le barva neba in kompozicijska usklajenost s krivinami poti, temveč umirjen, ljubeč pogled na svet: cerkvica sv. Primož, cerkvica sv. Uršula, cerkvica Sveta trojica ali cerkvica na Veliki planini. Prekrasna temno nevihtna Zasavska pokrajina. Velika planina. Kamniško sedlo. Samotno, nostalgično atraktivno drevo na Planini. Pohodnik. Le tu in tam silhueta. Atraktivna pohodnica v megli. Na Lipanci. Dekle, ki na Golici opazuje polet barvitega padala. Gre za fotografovo iskanje pomenov v stvareh, ki jih same po sebi sprejemamo kot nekaj povsem običajnega, za podoben princip torej, ki velja za »ready-made« umetnost.

Nekaj postane pomembno in umetniško predvsem zato, ker se ga kot takega, preko umetniške ideje in strategije, predstavi na umetniški način preko tehničnega, likovnega in estetskega znanja. Tako Oskar Karel Dolenc preproste motive predstavlja kot monumentalne, likovno izčiščene kadre narave, ki mu – in s tem tudi nam gledalcem – služijo kot nekakšna primarna, čista in osvežujoča terapija v tem shizofrenem, zapletenem novem svetu, ko se včasih težko spopadamo z realnostjo bivanja, občutka nemoči in izgubljenosti, trpljenja soljudi in globalnega moralnega stanja človeštva.

Besedilo: Janez Platiše
Fotografije: Oskar Karel Dolenc

Mesec ljubezni v Rimskih Termah

Vsi vemo, da je 14. februar posvečen zaljubljencem. A Valentinovo lahko traja tudi dlje kot en dan. V Rimskih Termah so se odločili, da bodo ljubezni in zaljubljencem namenili kar cel mesec. Njihovi gostje bodo lahko uživali v kopelih ob harfi in romantičnih rimskih menijih, masaže in kopeli pa bodo prav tako dobile pridih dodatne romantičnosti.

Ljubezensko obarvane bodo tudi njihove različne namestitve. »Ljubezen si izkazujemo vsak dan, ne samo enkrat letno. Pomeni razvajanje in skrb, in to smo zajeli v mesecu ljubezni,« pravijo v Rimskih Termah ko so februar poimenovali MESEC LJUBEZNI.

V Cityparku poteka festival LEGO kock

Ljubljana, 17.2.2016 - V Cityparku, največjem nakupovalnem središče pri nas v času zimskih počitnic poteka veliki LEGO festival, z njim pa več kot tona LEGO kock v različnih barvah in velikostih.

Potekal bo do nedelje, 28. februarja, ko bodo obiskovalci Cityparka lahko občudovali številne skulpture iz LEGO kock: babuško, ki so jo sestavljali kar 151 ur, 110 kilogramsko medvedko, kamelo in krokodila, na ogled pa bodo tudi skulpture junakov iz filmov Svet igrač in Vojna zvezd. Ravno skulptura kapitana Rexa je najtežja izmed vseh, saj je zgrajena iz kar 140 kilogramov LEGO zidakov.

»Na LEGO festivalu je zbranih največ LEGO kock na enem mestu. K občudovanju resnično izjemnih skulptur ter razigranem druženju in ustvarjanju z najbolj prepoznavno kreativno igračo na svetu vabimo vse, male in velike otroke ter starše, ki želijo sprostiti svojo domišljijo,« je povedal direktor Cityparka Toni Pugelj.

LEGO skulpture so postavljene skozi celotno nakupovalno središče, vsak dan pa so otrokom na voljo tudi igralnice s kupi LEGO kock, za najmlajše še LEGO DUPLO kocke. Ob sobotah, ob 10., 11., 17. in 18. uri, ter nedeljah, ob 10. in 11. uri, bodo potekala različna tekmovanja in igre. Obiskovalci se bodo podali v iskanje zlate LEGO kocke, ki je na ogled samo na posebnih festivalih, po predloženih načrtih bodo sestavljali mini LEGO skulpture, pomerili se bodo lahko tudi v sestavljanju najvišjega stolpa in najdaljšega mostu ter poskusili srečo v LEGO ribarjenju.

Unikatne skulpture so sestavili tovarni LEGO na Češkem. Razstava sedaj potuje po različnih evropskih državah. Pri nas so jo postavili na ogled v celjskem Citycentru, mariborskem Europarku, zdaj pa je v Ljubljani – v Cityparku in Centru Interspar Vič.

Besedilo: Janez Platiše
Foto: Robert Krumpak