Bila je sreda, ko sem se
odpravila iz Zdravstvenega doma Ljubljana, enote Šiška na teren. Bila sem pri
pacientki, ki živi v 1. nadstropju stanovanjskega bloka, da naredim prevezo
kronične rane. Doma je bil tudi njen zet, ki je sedel v sosednji sobi. Ko sem
zaključila s prevezo, sem pacientki dajala nasvete, zet pa je opazil, da ne
sliši več soseda, ki je kosil zelenico pred blokom. Šel je na balkon in ga
videl ležati na tleh. Pritekel je k meni in mi dejal: »Pridite prosim, greva
pomagat, sosed leži spodaj!«… in sva odhitela skozi vrata stanovanja v 1.
nadstropju po stopnicah navzdol, proti izhodu bloka. Na stopnicah sem že
poklicala 112, slutila sem, da je nekaj hudo narobe. Ko sva prišla z zetom moje
pacientke do soseda, sva ugotovila, da ni kazal znakov življenja, ni se odzival
na klice, trepljanje, pulz ni bil tipen, ni dihal.
Preko mobilnega telefona se mi
je oglasil dispečer na številki 112, vključila sem zvočnik – ostala na zvezi,
odložila mobilni telefon na tla in pričela s temeljnimi postopki oživljanja,
sprostitev dihalnih poti ter z masažo srca, pri kateri sva se izmenjavala z
zetom pacientke. Žensko v bližini sem prosila, naj gre po defibrilator v
bližnje Društvo upokojencev. V 2 minutah po odhodu mladenke po defibrilator je
bil na kraju že tudi reševalec na motorju. Vstavil je pacientu »i – gel«,
katerega sem pridržala, on pa je še namestil elektrode defibrilatorja. Čez
nekaj minut je bila na kraju dogodka celotna ekipa z reševalnim vozilom. Ves
proces ABCDE od začetka oživljanja do prihoda reševalca na motorju in za njim
reševalne ekipe pa do prevoza v UKC je trajal približno 50 – 60 minut. Tam je
bil na CIT-u, ECMO…
V času, ko sva z zetom moje pacientke
izvajala masažo srca sosedu in čakala prihod reševalcev, sta prišli na kraj
dogodka, iz stanovanja v bloku, tudi žena in mladoletna hči. Hči je planila v
jok, zakričala: »Oči, radi te imamo!«, mama jo je držala par metrov stran od nas.
Ko to slišiš, ni enostavno, a ostaneš osredotočen na oživljanje, kasneje pa to
pride za teboj.
Ko je oživljanje prevzela
reševalna ekipa, je hči večkrat vprašala zdravnika, ali bodo očka ohranili
živega, jih prosila, da ga oživijo, zdravnik ji je dejal: »Trudimo se, da ga
ohranimo pri življenju«.
Moji občutki: Ko se je vse
začelo, sem se počutila nekako hladno, otopelo, misli so mi švigale 500 na uro
- kaj, kako, kdo… Prisoten je bil neznansko močen občutek odgovornosti, saj sem
zdravstveni delavec, oči so uprte vame, morda je bilo tudi malce strahu, da ne
bi uspelo. Ko so gospoda, ki smo ga oživljali, odpeljali v UKCL, sem se
odpravila z avtomobilom še k preostalim pacientom na domu, s tem da sem pred
naslednjim obiskom posedela v avtu par minut, da zbistrim svoje misli.
Čez 2 dni sem šla ponovno v
isti blok k pacientki na prevezo kronične rane, na vhodnih vratih sem zagledala
prilepljeno daljše pismo, zahvalo, napisano na roke. Napisala jo je hči
gospoda, ki smo ga oživljali. Od sosedov sem izvedela, da je pacient preživel.
Kakorkoli, po 38 letih delovne
dobe, od tega 30 let v patronažnem varstvu, sem se počutila v naslednjih dneh
izčrpana, a hkrati vesela, da se je vse tako uredilo.
Patronažna medicinska sestra Renata Batas, dipl. m. s.
.png)
.jpg)
