Miklič Türkova odprla 15. dobrodelni bazar

Če želiš dobiti prijatelje, ni dovolj hoditi na sprejeme. Potrebno si je prizadevati za kak plemeniti cilj in delati skupaj, je na otvoritvi 15. dobrodelnega bazarja Sila dejala soproga predsednika države Barbara Miklič Türk.

Na bazarju, ki ga pripravlja Slovensko mednarodno združenje žensk, je letos sodelovalo več kot 30 držav, ki imajo v Sloveniji svoja veleposlaništva.

Na otvoritveni slovesnosti slovesnosti na Gospodarskem razstavišču je govorila predsednica združenja Shana Groznik in predsednica odbora za bazar Breda Arnšek, ki je povedala, da je Sila v 14 letih delovanja s pomočjo njenih dobrotnikov zbrala že 820.000 evrov za pomoči potrebne v Sloveniji. Na slovesnosti je govoril tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki je dejal, da so take akcije potrebne.

Letošnja, na bazarju, zbrana sredstva bodo namenile Mavrici - Varstveno delovnemu centru Kranj, Sožitju Koper ter posameznikom s posebnimi potrebami. Za zagotovitev kritja vseh potreb morajo zbrati okoli 90.000 evrov, ocenjujejo v društvu Sila.

Slovensko mednarodno združenje žensk je bilo ustanovljeno leta 1993 z namenom pomagati tujim državljankam pri vključevanju v novo okolje.

Smo nepovezani, potrebujemo več partnerstva

Pod pokroviteljstvom predsednika države dr. Danila Türka je Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje v sodelovanju z Zvezo društev upokojencev in Gerontološkim društvom Slovenije pripravil Nacionalno konsenzus konferenco o uresničevanju Strategije varstva starejših do leta 2010.Koordinator konference je bil dr. Božidar Voljč, dr.med.

Udeležence je s sporočilom konferenci nagovoril predsednik države, dr. Danilo Türk, ki je opozoril na nujnost organiziranega dela vseh družbenih dejavnikov do vprašanj staranja slovenske družbe.To je bila prva konferenca na katero so bili vabljeni izbrani predstavniki, med njim tudi predstavniki mladih, tistih dejavnosti in ustanov, ki s svojim strokovnim, društvenim, ali političnim delom oblikujejo položaj tretje generacije v slovenski družbi.

Na konferenci so govorili strokovnjaki, politiki in predstavniki tretje generacije. Poudarili so, da z naraščajočo dolgoživostjo slovenske družbe pridobivajo na pomenu socialna in zdravstvena vprašanja starejših. Številna zasebna in javna znanja, ki so povezana s starostjo in staranju, so razpršena , kar ne zagotavlja učinkovitega ter racionalnega uresničevanja Strategije. To velja tudi za dejavnosti, ki se prek javnih razpisov financirajo z družbenimi sredstvi.

Na popoldanski okrogli mizi pa so organizatorji predstavili letošnje slovenske prireditve in strokovna srečanja, ki so bila namenjena staranju slovenske družbe.Konferenco so zaključili z razpravo in pozivom slovenski vladi, ki ga ji bodo poslali naslednji teden, naj Strategijo uresničuje hitreje in učinkovitejše, skupaj s partnerskim povezovanjem številnih javnih, akademskih in tržnih aktivnosti, ter projektnim združevanjem sredstev. Pri tem naj upošteva vrednote in načela, ki lahko zagotavljajo socialno pravično, ter solidarno medgeneracijsko sožitje, vsem državljanom pa bolj zdravo in varno starost.

.

Tudi starejši se učijo novinarstva

V okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani letošnje študijsko leto poteka okrog 300 študijskih krožkov. Med njimi je tudi novinarski. Mentorica je novinarka in urednica Naše žene, Neva Železnik, animatorka pa Milena Majzelj.


Na začetnih predavanjih, ki potekajo enkrat tedensko, so se slušatelji spoznali z značilnostmi novinarskega pisanja, o delu in vlogi novinarja, fotoreporterja, urednika, odgovornega urednika, novinarski etiki in kodeksu.

Sledilo je praktično učenje in delo. Pričeli so s pismi bralcev in nadaljevali z novico, ki je najpogostejša zvrst novinarskega pisanja tudi v sedanjem času. Nekaj prispevkov in novic je bilo tako dobrih, da jih je objavila revija Naša žena in revija Vzajemnost.


Ko bodo pisanje novic utrdili se bodo učili pisanja in vodenja intervjuja, ankete, komentarja ter reportaže. Ob tem pa bodo posvečali veliko pozornost tudi izbiri naslova, fotografije in besedila k fotografiji.

Ko opustimo, se spremenimo

V življenju se marsičesa oklepamo, da bi bili srečni.

Običajno mislimo, da se oklepamo premoženja, lepote, zdravja, drugih ljudi. Ampak zanimivo, oklepamo se tudi strahov, skrbi, žalosti, zamer, depresije ... Zdi se, da se tega oklepamo še celo bolj kot tistih bolj prijetnih stvari. Zakaj jih sicer tako težko spustimo?

Če se jih tako držimo, to pomeni, da nam dosti pomenijo. Zakaj nam nemir, strahovi, zaskrbljenosti, zamere in podobni, sicer neprijetni občutki, tako veliko pomenijo? Po vsej verjetnosti zato, ker če bi jih spustili, ne bi imeli kaj drugega. Oziroma mislimo, da potem ne bomo imeli več nič drugega. Kot da smo zgradili svoje življenje na teh občutkih in kot da za njimi ni ničesar drugega.

Če bi jih spustili, bi videli, da življenje teče povsem normalno naprej. Da nismo ničesar izgubili in da nismo zato bolj prazni. Pravzaprav bi počasi začutili, da se v nas rojevajo izpolnjujoči občutki pomiritve.

Če bi spustili te občutke iz rok, bi spoznali, da ni potrebno, da se jih krčevito oklepamo. Ničesar ne bi izgubili. Celo več. Spremenili bi se v to, kar globoko v sebi že smo. V vedro, mirno, sočutno in razumevajoče bitje.


Vir: Duhovna univerza, Primož Škoberne