V življenju se marsičesa oklepamo, da bi bili srečni.
Običajno mislimo, da se oklepamo premoženja, lepote, zdravja, drugih ljudi. Ampak zanimivo, oklepamo se tudi strahov, skrbi, žalosti, zamer, depresije ... Zdi se, da se tega oklepamo še celo bolj kot tistih bolj prijetnih stvari. Zakaj jih sicer tako težko spustimo?
Če se jih tako držimo, to pomeni, da nam dosti pomenijo. Zakaj nam nemir, strahovi, zaskrbljenosti, zamere in podobni, sicer neprijetni občutki, tako veliko pomenijo? Po vsej verjetnosti zato, ker če bi jih spustili, ne bi imeli kaj drugega. Oziroma mislimo, da potem ne bomo imeli več nič drugega. Kot da smo zgradili svoje življenje na teh občutkih in kot da za njimi ni ničesar drugega.
Če bi jih spustili, bi videli, da življenje teče povsem normalno naprej. Da nismo ničesar izgubili in da nismo zato bolj prazni. Pravzaprav bi počasi začutili, da se v nas rojevajo izpolnjujoči občutki pomiritve.
Če bi spustili te občutke iz rok, bi spoznali, da ni potrebno, da se jih krčevito oklepamo. Ničesar ne bi izgubili. Celo več. Spremenili bi se v to, kar globoko v sebi že smo. V vedro, mirno, sočutno in razumevajoče bitje.
Vir: Duhovna univerza, Primož Škoberne
Običajno mislimo, da se oklepamo premoženja, lepote, zdravja, drugih ljudi. Ampak zanimivo, oklepamo se tudi strahov, skrbi, žalosti, zamer, depresije ... Zdi se, da se tega oklepamo še celo bolj kot tistih bolj prijetnih stvari. Zakaj jih sicer tako težko spustimo?
Če se jih tako držimo, to pomeni, da nam dosti pomenijo. Zakaj nam nemir, strahovi, zaskrbljenosti, zamere in podobni, sicer neprijetni občutki, tako veliko pomenijo? Po vsej verjetnosti zato, ker če bi jih spustili, ne bi imeli kaj drugega. Oziroma mislimo, da potem ne bomo imeli več nič drugega. Kot da smo zgradili svoje življenje na teh občutkih in kot da za njimi ni ničesar drugega.
Če bi jih spustili, bi videli, da življenje teče povsem normalno naprej. Da nismo ničesar izgubili in da nismo zato bolj prazni. Pravzaprav bi počasi začutili, da se v nas rojevajo izpolnjujoči občutki pomiritve.
Če bi spustili te občutke iz rok, bi spoznali, da ni potrebno, da se jih krčevito oklepamo. Ničesar ne bi izgubili. Celo več. Spremenili bi se v to, kar globoko v sebi že smo. V vedro, mirno, sočutno in razumevajoče bitje.
Vir: Duhovna univerza, Primož Škoberne
