Nepredstavljivo je kaj je človek sposoben narediti sočloveku

Spominska slovesnost ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem. Slavnostna govornica predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar.

Spominski park Mauthausen pod Ljubeljem, 7. junij 2025 – »Kljub številnim dosežkom v zgodovini človeštva, razvoju vrednot, umetnosti, kulture, znanosti in tehnologije je še vedno nepredstavljivo, kaj je človek sposoben narediti sočloveku. Bojim se, da, kljub vsem prizadevanjem še nismo dosegli civilizacijske ravni za trajen mir, vzajemno spoštovanje in sožitje v svetu. To nam kaže dogajanje na številnih žariščih po svetu,« je bila misel predsednice Republike Slovenije, Nataše Pirc Musar na letošnji spominski slovesnosti v idiličnem okolju Ljubelja, ki zgolj z ostalinami taboriščnih objektov in spominskimi obeležji obiskovalcem govori zgodbo o težkem življenju zaprtih v tej podružnici taborišča Mauthausen med drugo svetovno vojno. Ti ujetniki, večinoma tuji politični zaporniki, nekateri pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali so bili zajeti med racijami, so bili pripeljani iz Francije, Poljske, Rusije, Jugoslavije, Češke, Norveške, Grčije, Belgije, Italije, Nizozemske, Luksemburga, Nemčije in Avstrije in so bili prisiljeni kopati več kot kilometer in pol dolg ljubeljski predor. Delali so v nehumanih pogojih, v vseh vremenskih pogojih, z odtegovanjem hrane, v človeka nevrednih bivališčih brez ustreznega zdravljenja, trpinčeni s strani avstrijskih in nemških nadzornikov, ki so jih za vodje taborišča izbrali zaradi njihove zločinske preteklosti. 

Med kopanjem v mrzlem predoru so si delavci pomagali z improviziranimi oblačili iz cementnih vreč, povijanjem nog v cunje in papir, pri tem pa upali, da jih ne bodo zalotili Nemci, saj jih je v tem primeru čakal okruten tepež. V času delovanja taborišča Ljubelj je tam umrlo okoli štirideset zapornikov, izčrpane, bolne in kaznovane internirance pa so odpeljali v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v krematoriju. Da bi zabrisali sledove svojih zločinov so Nemci taborišče porušili.

Kot so večkrat poudarjali interniranci, so jim bili žarek upanja v teh nehumanih razmerah domačini iz Tržiča in okoliških vasi, ki so jim na različne načine izražali solidarnost in kot je pred dvema letoma dejala hčerka enega od nekdanjih taboriščnikov, je bilo prav lokalno prebivalstvo tisto, ki je s svojo podporo deportirancem naredilo zarezo v sistem razčlovečenja, ki so ga vzpostavili nacisti. 

Na to dejstvo je na sobotni slovesnosti opomnila tudi predsednica: »Žičnata ograja in sistematično nasilje nacistov nista uspela pregnati dobrote iz človeških src. Tako kot v mnogih krajih po Sloveniji je tudi v Ljubelju svetlobo in žarek upanja prinašala pogumna ter nesebična pomoč lokalnega prebivalstva. Ponujena roka je bila roka človečnosti, plemenitosti in solidarnosti. Slovenci smo v svoji viharni zgodovini neštetokrat dokazali, da nevidnih niti človeških src ne more pretrgati nobena zlonamerna sila.«

Na pomen odnosa lokalnega prebivalstva do internirancev je opomnila, tako kot že nekaj let doslej, predstavnica francoskega združenja Amicale de Mauthausen, ki že osemdeset let deluje z namenom ohranjanja dediščine internirancev, Danyèle Régerat. Spomnila je na to, da je, da internirancev, ki so tu delali v nečloveških razmerah danes ni več na slovesnosti, a se vendarle z delegacijo združenja vsako leto udeležijo spominske slovesnosti, saj želijo počastiti spomin na umrle in na preživele, zaznamovane z nacističnim sistemom taborišč, se zahvaliti slovenskim ljudem, ki so pomagali in se obrniti v prihodnost: »Ključna razlika je bila v povezanosti, ki so jo že od leta 1943 Tržičani vzpostavljali z interniranci. Ta je bila tako močna, da so 6. junija 1945 interniranci na Tržičane naslovili pismo zahvale in jim podarili risbe, ki so nastale v taborišču v znak velike hvaležnosti in v upanju, da bi nastalo prijateljstvo, ki bo za večno združilo Jugoslavijo in Francijo. Prijateljske vezi, stkane z Jankom Tišlerjem, človekom, ki je tvegal življenje, da je internirancem nudil pomoč in podporo, se prek njegovih sorodnikov ohranjajo še danes.« 

Kljub temu, da se dogodkov vsako leto spominjajo, jih obujajo in opominjajo pa se Danyèle Régerat sprašuje: »Ko se zazremo v prihodnost, se vprašamo, ali je bilo naše skupno delo zadostno, ali smo lahko zadovoljni s tem, kar je bilo narejeno, ali smo lahko pomirjeni ? So se interniranci motili, ko so sklenili pobratenje med narodoma in se zavezali medsebojnim stikom?« In si odgovorila, da je bila pot, ki so jo začeli utirati interniranci in prebivalci Tržiča prava, »saj moramo ohranjati spominska mesta, se skupaj spominjati zločinov totalitarnega režima, se spominjati bratstva, ki se je tu postavilo po robu sovraštvu in skupaj poudarjata, da se to ne sme več ponoviti.«

O tem, da »Nikoli več!«, jasen in močan vzklik ob koncu druge svetovne vojne, postaja čedalje bolj bled je spregovoril tudi župan Občine Tržič, Peter Miklič, čeprav naj bi bil ta vzklik temelj naših vrednot, naših zakonov in naše skupne evropske prihodnosti: »Najprej v času gospodarske rasti, lagodja, optimizma, v delu sveta kateremu smo pripadali tudi mi. Še bolj je zbledel v devetdesetih letih, dokončno pa je izginil v spirali nasilja in brezupnosti v kateri smo ujeti danes. Danes je ta  več« skoraj neslišen.« 

Dejal je, da je morda danes bolj na mest biu še vedno boleč vzklik na spomeniku ob katerem so položili vence v spomin na žrtve in dogodke, ki so del zgodovine tega kraja – J'accuse – obtožujem: »Obtožujem tiste, ki se skrivajo v imenu zgodovine in z zlorabo spomina opravičujejo nasilje nad drugimi. Obtožujem tiste, ki v imenu interesov, moči ali koristi gledajo stran in molčijo. Obtožujem tudi vse nas, ker se ne odzovemo, ko se rušijo temeljne človekove pravice.«

Zahvalil se je predsednici za njeno jasno sporočilo v Evropskem parlamentu, saj meni da je dejanje treba poimenovati s pravim imenom in to izreči na glas. Poudaril je, da za nobenega od zločinov, »pa naj bo to genocid, ki smo mu trenutno priča v Gazi, ali pa zločini, ki so jih izvrševali med drugo svetovno vojno ali po njej, ni nobenega opravičila, ne v imenu naroda, ne vere, ne v nacionalnem in mednarodnem pravu, ne v zgodovinskih pričevanjih, ne v mitih ali legendah. Pravica do življenja: dostojnega, varnega, mirnega življenja je temeljna pravica vsakega človeka. Vsakdo si zasluži svoj prostor pod soncem, kjer se rodi, ustvarja in na dostojen način konča svojo življenjsko pot. In kdor to pravico odreka drugim, spodkopava tudi svoj obstoj,« je še dodal, saj si vsi želimo prihodnosti v kateri se spoštuje človeka, ne glede na narod, vero ali zgodovino. Da moramo vztrajati pri »Nikoli več«, vsak po svojih močeh: »pogumno, z besedami, dejanji in s spoštovanjem.«

Zbrane je pozdravil tudi predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman, ki se je najprej zahvalil vsem tistim, brez katerih ohranjanja spomina na trpljenje v ljubeljskem taborišču ne bi bilo. Pojasnil je, da se Združenje borcev za vrednote NOB Slovenije na različne načine trudi ohranjati spomin na vse trpljenje slovenskega naroda v drugi svetovni vojni in poudaril, da imajo registriranih kar 9.000 spomenikov: »Ta številka, ni za se hvalit, ta številka pove koliko gorja se je zgodilo v drugi svetovni vojni. In ko marsikdo v naši državi z visokega položaja zanikuje drugo svetovno vojno, sem prepričan, da ne ve kaj govori. Zanikati svojo lastno zgodovino pomeni, da nisi vreden v tej državi živeti,« je še dodal in požel velik aplavz. Optimizem pa ga navdaja nad trudom in dejanji predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič in predsednice države Nataše Pirc Musar, ki v politični prostor vnašata več kulture, medsebojnega spoštovanja in spoštovanja vrednot narodnoosvobodilnega boja: »kajti iz narodnoosvobodilnega boja izhaja tovarištvo, ki ni komunistična beseda, ampak je najsvetlejša beseda človeka, ko je človek človeku resnično človek.« Zahvalil se je za priznanje Zlati red za zasluge, ki ga je prejel s strani predsednice in poudaril, da si tega priznanja ni zaslužil on, »ampak vsi, ki so se v drugi svetovni vojni borili, vsi ki so padli, vsi ki so trpeli, vsi, ki so izginili neznano kam, ki so pogrešani in vsi tisti, o katerih usode nikoli ne bomo izvedeli.«

Predsednica Nataša Pirc Musar je v svojem govoru še poudarila pomen tovrstnih dogodkov, kjer se spominjamo in nenehno opominjamo: »Vsak dan in vedno znova moramo skrbno paziti, da se demokratične vrednote in pravne norme ne umaknejo manipulacijam, demagogiji in ksenofobiji. Spomin in opomin na vojne grozote nikakor ne smeta zbledeti. To je naša skupna odgovornost.« Pri tem je dodatno izpostavila pomen območja taborišča Ljubelj, ki je razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena: »Želim si, da to ostane kraj miru, spokojnosti, spomina in pomnjenja. Kraj, kjer se bodo srečevale ter spominjale različne generacije in učili prihodnji rodovi. Človeštvo lahko napreduje le s spoznanji iz preteklih napak, sočutjem, odpuščanjem in iskrenim prizadevanjem za razumevanje drugega.«

Pred spomenikom nekdanjega taboriščnika in arhitekta Borisa Kobeta, ki nosi napis - OBTOŽUJEM - J'ACCUSE so se v spomin vsem trpečim v taborišču Ljubelj poklonili gostje, poleg predsednice Nataše Pirc Musar, predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijana Križmana, tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, minister za obrambo Borut Sajovic, predsednik francoskega združenja Amicale de Mauthausen Claude Simon, veleposlaniki in drugi diplomatski predstavniki številnih držav.

Scenarij letošnje spominske slovesnosti sta pripravila Mojca Poredoš in Iztok Pipan s Televizije Medvode, kulturni program pa so sooblikovali povezovalka Maja Tekavec, Policijski orkester pod taktirko Nejca Bečana, baritonist Anton Habjan, glasbeniki Maša Demšar, Karlo Jemc in Matija Jemc, učenci Osnovne šole Tržič pod mentorstvom Maje Keržič in Mojce Likar in recitator Tobija Le Roux.

Pripravil: Janez Platiše
Besedilo: Nataša Predalič, fotografije: Iztok Pipan

Moč znanja in srčnosti prostovoljcev izboljšuje življenje starejših ljudi VIDEO

Vsi udeleženci so se po podelitvi zbrali za skupinsko fotografiranje, kar je simboliziralo njihovo novo pridobljeno znanje in predanost delu.

Ljubljana, 3. junij 2025 – Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije ZDSGS je v  Ljudskem domu Šentvid v Ljubljani pripravila slovesno podelitev potrdil 19 prostovoljkam in prostovoljcem, ki so uspešno zaključili enoletno, 120 urno usposabljanje za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč. Ta dogodek je poudaril izjemen pomen pridobljenega znanja in predanega dela 732 prostovoljcev, ki preko 440 skupin starih ljudi za samopomoč povezuje 4.086 starejših ljudi, ki s svojim delovanjem prižigajo plamene v srcih starejših ljudi. Prireditev je privabila številne goste, prostovoljce, člane skupin, sorodnike in prijatelje, ki so s svojo prisotnostjo počastili zaključek usposabljanja.

Kulturni program in sporočila za življenje

Dogodek se je začel s čudovitim nastopom perspektivnega plesnega para Artema Kotiushka in Daryne Kotiushko iz Plesnega centra Bolero, ki sta obiskovalce navdušila s počasno rumbo in temperamentnim jiveom. Sledili so navdihujoči nagovori o življenjski spirali, pomembnosti vseh življenjskih obdobij in pomenu sprejemanja sedanjosti. Govorci so poudarili, da je vsako življenjsko obdobje enako pomembno in smiselno ter da je treba delati na sebi za ustvarjanje poštenega, dobrega in sposobnega človeka.

Mateja Mohorko, nadarjena pesnica in pisateljica, je s svojo umetnostjo popestrila dogajanje z branjem svojih verzov, Neja Guzelj pa jo je spremljala na kitari. Njune interpretacije so ponesle sporočila o iskanju optimizma in upanja v današnjem svetu.

Pomembnost programa "Skupine starih ljudi za samopomoč"

Dogodek je poudaril tudi izjemno pomembnost programa »Skupine starih ljudi za samopomoč«, ki letos praznuje 38 let delovanja. Prva skupina je bila ustanovljena leta 1987 v Domu upokojencev Izola. Danes nacionalna mreža obsega več kot 440 skupin, ki jih vodi 732 prostovoljcev in povezujejo preko 4.100 starejših oseb. Že 38 let se neprekinjeno, tedensko, po vsej Sloveniji, po zaslugi prostovoljcev, starejši ljudje srečujejo v skupinah, ki večini, zaradi osamljenosti, predstavljajo novo, socialno družino. Tu se počutijo sprejeti, slišani, cenjeni, upoštevani in se razvedrijo. Glavna aktivnost v skupini je pogovor o temah, ki zajemajo vsa področja človekovega življenja.

Mateja Prosen, vodja usposabljanja, je predstavila potek izobraževanja in njegove pozitivne rezultate. Enoletno 120-urno usposabljanje, ki je potekalo v letih 2024 in 2025 v prostorih Izobraževalnega središča Gnezdo v Šentvidu, je povezovalo prostovoljce iz Medgeneracijskega društva Tromostovje Ljubljana, Varstveno delovnega centra Tončke Hočevar, Območnega združenja Rdečega križa Škofja Loka, Doma Tisje Šmartno pri Litiji, Medgeneracijskega društva Jesenski cvet, Medgeneracijskega društva Mozaik Generacij Polzela ter Društva za razvoj civilnih iniciativ MOST Žalec.

Z usposabljanjem in izobraževanjem so se udeleženci programa usposobili, da lahko aktivno delujejo z vidika medgeneracijskega sožitja, zagotavljanja socialne vključenosti starejših, sprejemanja lastne starosti, premagovanja predsodkov o starosti in staranju. Pomemben cilj usposabljanja je, da prostovoljci – slušatelji – ustanovijo novo skupino starih ljudi za samopomoč oz. se pridružijo že delujočim skupinam, kjer zapolnijo/nadomestijo mesto manjkajočega voditelja. V procesu usposabljanja so udeleženci pridobili potrebna teoretična znanja s področja socialne gerontologije in gerontagogike, skupinske dinamike, organiziranega prostovoljstva, procesa ustanavljanja skupine in vzporedno s tem tudi neposredne praktične izkušnje za uspešno delovanje v programu. Iz srečanja v srečanje so se udeleženci seznanjali z značilnostmi staranja in starosti, pomenom smisla v vseh življenjskih obdobjih, spoznali so načine ustrezne komunikacije, postali pozorni na svoj odnos do izgub, pridobili kompetence "dobrih" voditeljev in spoznali pasti pri vodenju skupin.

Na srečanjih so potekala predavanja, podprta z različnimi izkustvenimi vajami in delavnicami, vezane na vsebino programa. Pomemben del celotnega izobraževanja in usposabljanja je bilo tudi individualno delo, ki je vključevalo pogovor s starim človekom, hospitiranje v skupinah, branje literature in pisanje utrinkov o njej, vodenje "učne" skupine, pisanje refleksij o predavanih temah, pripravo na ustanovitev skupine (ki je vključevalo izdelavo osebnega načrta, dogovore v lokalni skupnosti, osebno povabilo bodočih članov skupine…), ustanovitev skupine in pisanje zaključne naloge.

Udeleženci usposabljanja so z veseljem delili svoje vtise in poudarili, kako jih prostovoljsko delo osrečuje in izpolnjuje. Karmen Bricelj in Tilen Blažko sta v imenu vseh prostovoljcev izrazila hvaležnost za pridobljeno znanje in izkušnje.

Pred podelitvijo potrdil in zahvalo prostovoljcem je Barbara Grintal, predsednica Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije zbranim namenila naslednje spodbudne besede:

"Kot predsednica Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije vse prisotne prav prisrčno pozdravljam na slavnostnem dogodku. Veseli me, da bomo danes dobili 18 novih usposobljenih voditeljic in 1 novega usposobljenega voditelja skupin starih ljudi za samopomoč. S takšnim številom novih voditeljic/voditelja bo luč ugledalo še več novih skupin. Česar se v zvezi veselimo in izpostavljam, da je strokovna služba zveze vsem novim voditeljicam in voditelju na voljo za kakršnokoli pomoč pri ustanovitvi in tudi pri nadaljnjem delovanju skupin.

Zveza je pomembno stičišče za vključevanje in spodbujanje prostovoljskega dela, ki je na eni strani pomembno za samega voditelja, na drugi strani pa seveda za naše člane. Članom skupin tedenska srečanja v pogovorni skupini pomenijo res veliko. Tako ohranjajo vključenost, se medsebojno povezujejo, zadovoljujejo potrebe po človeški bližini, pripadnosti in sodelovanju. Se počutijo sprejete in manj osamljene. In v tem obdobju življenja uživajo svoje življenje in s svojimi dragocenimi izkušnjami in znanjem bogatijo našo družbo. V teh skupinah se krepijo prijateljstva, utrjujejo življenjske izkušnje ter nastaja prostor, kjer staranje ni nekaj, kar je treba prenašati, temveč nekaj, kar lahko delimo in praznujemo.

Vodenje skupin je izjemna oblika prostovoljstva. Ne le, da voditeljici/voditelju prinaša občutek osebne izpolnitve. Krepi tudi njihovo samozavest, empatijo in občutek povezanosti. Mnoge voditeljice/voditelji pravijo, da so prav v tej vlogi našli nov smisel in motivacijo. In prav vloga voditeljev je ključna pri ustvarjanju varnega in toplega okolja, kjer člani skupin lahko delijo svoje zgodbe, modrosti in čustva.

Naj izpostavim besede Nelsona Mandele: 'Kaj šteje v življenju, ni to, da smo živeli. Pomembno je, kako smo spremenili življenja drugih. Kajti šele takrat, ko smo pomagali izboljšati življenja drugih, začne naše življenje dobivati pravi pomen.'

Spoštovane voditeljice/voditelj, z vašim znanjem, srčnostjo in predanostjo boste pomembno prispevali h kakovosti življenja mnogih članov skupin. Iskreno vam čestitam in vam želim veliko lepih trenutkov, bogatih pogovorov in medsebojne topline v skupinah, ki jih boste vodili."

VIDEO

Vrhunec prireditve je bila podelitev potrdil prostovoljkam in prostovoljcu, ki so uspešno zaključili usposabljanje in izobraževanje za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč. Prejeli so jih:

• znotraj Medgeneracijskega društva Tromostovje: Barle Teja, Zajec Maja, Grad Berdajs Darja, Brus Mateja, Ižanec Tina;
• znotraj VDC Tončke Hočevar: Kovač Mateja in Ločniškar Monika;
• znotraj OZRK Škofja Loka: Bajželj Dušanka in Šmid Mojca;
• znotraj DOMA TISJE Šmartno pri Litiji: Oblak Katja, Garantini Tadeja, Bricelj Karmen, Budimlić Hida;
• znotraj Medgeneracijskega društva Jesenski cvet: Blažko Tilen in Žavbi Brigita;
• znotraj Društva za razvoj civilnih iniciativ MOST Žalec: Drevenšek Alenka in Voga Nina Jerneja;
• znotraj Medgeneracijskega društva MOZAIK generacij: Grčar Valči in Ramšak Sonja.

Vsi udeleženci so se po podelitvi zbrali za skupinsko fotografiranje, kar je simboliziralo njihovo novo pridobljeno znanje in predanost delu.

Utrinki prostovoljcev – voditeljev

Po podelitvi potrdil so prostovoljci delili svoje vtise in poudarili, kako jih je usposabljanje obogatilo. Hida Budimlić je svoje občutke izrazila v pesmi, ki opisuje pot učenja in skupnega delovanja:

"Skupina prostovoljcev
se je zbrala, da znanja bi si nabrala.
Na prvem srečanju se
nam Mateja predstavi in prvi razgovor z nami opravi.
Sledi predstavitev
programa, a kaj ko nam tv ponagaja.
Vsi smo polni
pričakovanja, saj poslanstvo naše iz nas odzvanja.
Iz meseca v mesec se
znanje nabira tako da nas tudi domače veselje ne sekira.

Ko zagovor nam
sledi, mogoče nam korajža malo bledi.
A vseeno močna smo miekipa in tudi to nas ne skipa.
Zdaj gremo veselo
naprej, ker ponosni smo na nas bolj kot doslej."

Alenka Drevenšek je dodala: "Življenje je pestro, raznoliko, vsak je malo drugačen od drugega, vsak drugače doživlja isto situacijo in to nas bogati. Izkušnje, modrosti, sprejemanje novih vsebin, katere smo poslušale in nastajanje novih prijateljskih vezi nas je zelo obogatilo. Čudovito smo se ujele in v posebno zadovoljstvo mi je, ko spoznavam ljudi s podobnimi potrebami, s podobnimi izkušnjami in s podobnim mišljenjem. Povej mi, s kom se družiš, povem ti, kdo si... Postajam polna toplih misli, dobrih vsebin in srečnega srca. Hvaležna sem za te trenutke in ta doživetja. Niti v sanjah nisem pomislila, da bom pristala tu v svojih šestdesetih letih."

Mojca Šmid je izrazila iskreno hvaležnost: "Iskrena hvala naši prijazni mentorici mag. Mateji Prosen za njena zanimiva in s praktičnimi primeri obogatena predavanja. Naša mesečna srečanja so potekala v prijetnem, sproščenem in ustvarjalnem vzdušju. To izobraževanje me je osebnostno obogatilo, dobila pa sem tudi mnogo koristnih in praktičnih znanj za ustanovitev in vodenje skupine za starejše."

Brigita Žavbi je delila svoje globoke vtise: "Mene se je zelo dotaknilo predavanje ga. Mateje Prosen. Njen glas in njena neomajna volja, potrpežljivost in mirnost z nami. Bili smo zelo različni od socialnih delavk do ekonomskega tehnika."

Mateja Kovač je poudarila vrednost izobraževanja: "Udeležba na izobraževanju za voditelje skupin za samopomoč je bila dragocena izkušnja, ki me je obogatila tako strokovno kot osebnostno. Nekatere teme, ki smo jih predelovali, so mi bile znane še iz časa študija, zato jih je bilo koristno ponovno obnoviti, morda v enih primerih celo poglobiti znanje. Ogromno pa sem pridobila tudi od drugih članov skupine, preko izmenjave mnenj in življenjskih izkušenj. Naša skupina je bila prijetna, zgovorna in v njej sem se res dobro počutila."

Tadeja Garantini je izpostavila srčnost udeležencev: "V tem letu izobraževanja sem imela čast spoznati izjemne ljudi, katerih srčnost in prednost sta ustvarili lepe nepozabne spomine. Naša Mateja je s svojo energijo in velikim znanjem v nas vnesla navdih, ki nas je vodil skozi razumevanja in medsebojno sodelovanje. Hvala Mateji in vsem za tako lepo izkušnjo, ki me je obogatila."

Ena izmed lepih misli, ki je bila izrečena, povzema bistvo usposabljanja:
"Vsak korak naprej je nova zmaga.
V podpori najdemo upanje blago.
Izobraževanje v skupini cveti,
samopomoč naše je srce,
ki vedno bdi."

Katja Oblak je dodala: "Skozi eno leto izobraževanja sem spoznala prijetne in srčne ljudi-prostovoljce, predavateljico Matejo, katera nas je motivirala, navdihovala, podajala nova znanja medsebojnega sodelovanja in razumevanja. Najlepša hvala vsem za vsa lepa, srčna doživetja skozi izobraževanje."

Darja Grad Berdajs je povzela: "Naše celoletno druženje je bilo navdihujoče in zelo kvalitetno. Pridobili smo nova spoznanja in znanja, ki jih ne bomo uporabili samo pri vodenju skupin, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Na potovanju nas je usmerjala Mateja, med seboj pa smo spletli tudi lepe vezi."

Monika Ločniškar je priporočila usposabljanje: "Izobraževanje je bilo zelo pozitivna izkušnja. Pridobila sem kar nekaj konkretnega in uporabnega znanja, ki mi bo koristilo ne le pri vodenju skupin za samopomoč, temveč tudi na drugih življenjskih področjih. Priporočam."

Tina Ižanec pa je zaključila z mislijo o prihodnosti: "Zaključek usposabljanja ni konec poti, temveč začetek nečesa novega. Pot, obogatena s spoznanji in čudovitimi ljudmi, s katerimi smo stkali prijetna srečanja, katera so udeležencem pustila nepozabne spomine. Ob zavedanju, da zmore vsak izmed nas in vsi skupaj - z roko v roki, Svetu dati nekaj več, se obdati s prijetno energijo sočloveka, poslušati njihove zgodbe in skupaj z njimi graditi mostove povezanosti, spoštovanja in topline, je tisto kar srce napolni z vrednotami, katerih ni moč kupiti. Vesela sem, da zmoremo v Svetu puščati prijetne sledi, mu dati res tisto, kar globoko v sebi čutimo kot doprinos družbi, predvsem vse tisto kar v tem trenutku Svet resnično potrebuje. Srčnost, povezanost, podporo in spoštovanje. Naj nas tudi v prihodnje povezuje vse dobro."

Zaključne besede - delo v skupini me je osrečevalo

Anja Žitnik povezovalka prireditve, je delila ganljiv zapis svoje matere, ki je bila dolgoletna udeleženka skupine za samopomoč Dobrovoljčki in poudarila, kako jo delo v skupini osrečuje in izpolnjuje. To je ponovno poudarilo glavno sporočilo dogodka: prostovoljci s svojim delom prižigajo plamene v srcih ljudi in s širjenjem obzorij sebi in drugim ustvarjajo vezi prijateljstva in veselja.

Slovesnega dogodka, ki so se ga udeležili tudi ugledni gosti: doc. dr. Barbara Grintal, predsednica Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije, gospa Frančiška Pinoza, namestnica direktorice Doma Tisje Šmartno pri Litiji, gospa Janja Žlogar Piano, predsednica Medgeneracijskega društva Tromostovje, gospa Magda Blaznik, predsednica Območnega združenja Rdečega križa Škofja Loka, gospa Špela Jovan, predsednica Društva za razvoj civilnih iniciativ Most, gospa Mateja Turk, predsednica Medgeneracijskega društva Jesenski cvet, in gospa Marjana Šmajs, predsednica Medgeneracijskega društva Mozaik Generacij Polzela se je zaključil s povabilom na skupno druženje in pogostitev, kar je udeležencem omogočilo nadaljnjo izmenjavo mnenj in utrjevanje novih poznanstev. S tem se je zaokrožil dan, ki je bil posvečen pomembnemu delu prostovoljcev in izboljšanju življenja starejših v naši družbi.

Usposabljanje in izobraževanje sta bila omogočena s sofinanciranjem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji ter občin, v katerih prostovoljci delujejo.

Besedilo: Mateja Prosen, Anja Žitnik, Janez Platiše
Foto: Janez Platiše

Vseslovensko srečanje prostovoljk in prostovoljcev poudarilo pomen skupnosti za starejše

V Orehovem gaju, ki se nahaja ob Savi v Bitnjah pri Ljubljani je Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije 27. maja 2025, organizirala Vseslovensko srečanje prostovoljk in prostovoljcev – voditeljic in voditeljev skupin starih ljudi za samopomoč. V pozdravnem  nagovoru se je predsednica ZDSGS dr. Barbara Grintal zahvalila za osebni prispevek vseh prostovoljcev in poudarila izreden pomen delovanja naših skupin o sprejemanju in vključevanju starejših ljudi.

Skozi pester in zabaven program se je družilo 201 prostovoljk in prostovoljcev iz vse Slovenije. S pomočjo Nastje Mulej so se učili kreativnega razmišljanja po De Bonovi metodi šestih klobukov ter zaplesali v ritmu salse in jive.

Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije z 732 prostovoljci skozi 440 skupin starih ljudi za samopomoč povezuje 4.086 starejših ljudi. Prostovoljci spreminjamo svet in z našim delom prižigamo plamena s srcih ljudi. Njihovo prostovoljstvo je našim uporabnikom zelo dragoceno, saj v času sodobnega življenja opazujemo spremembe v družbi, kjer se pomen družine zmanjšuje in medgeneracijskih odnosov močno primanjkuje. Družina kot temeljno jedro, kjer vsi, ne le star človek, lahko najdemo oporo, pomoč in varnost ter sidro intimnosti, pripadnosti, ljubljenosti, povezanosti, sprejetosti, danes izginja.

Danes smo priča spremembam. Sodobni človek je vse bolj obrnjen vase, krepi se individualizem, tako da različne vezi z drugimi počasi izgubljajo trdnost ali celo izginjajo. Vse to povzroča, da je v vseh generacijah čedalje več ljudi, ki so osamljeni. V Sloveniji je trenutni delež prebivalcev 65+ 21,4 odstotka in demografski trendi nakazujejo, da bo leta 2050 vsak tretji prebivalec starejši od 65 let. Za to skupino je značilno, da se jim krči socialna mreža. Tega se navadno zavejo šele takrat, ko že občutijo negativne posledice, kot so osamljenost, brezvoljnost ter nezadovoljstvo z življenjem.

Človeško bitje je bitje potreb, ki so gibalo njegovega vedenja in obnašanja. Osnovne potrebe lahko zadovoljujemo v odnosu z drugim človeškim bitjem, ki nam nudi spoštovanje, varnost in ljubezen. Zadovoljevanje teh človeških potreb je enako pomembno za ljudi, ne glede v katerem življenjskem obdobju so. In družina, ki je kraj kjer nastajajo najpomembnejše zgodbe in kjer vsi zadovoljujemo naše nematerialne potrebe, kot varno zavetje izgublja svojo moč. Stari ter starejši ljudje zaradi tega utrpijo največ posledic.

Veliko težav in stisk izhaja iz nezadovoljenih potreb. Svoje potrebe izpolnjujemo predvsem s pomočjo tistih, ki so nam blizu, do katerih čutimo pripadnost in na katere smo čustveno navezani. Potrebe po varnosti, ljubezni, svobodi, pripadnosti, zabavi, moči se ne spreminjajo zaradi bioloških in psiholoških starostnih sprememb, vplivajo pa na življenje v tretjem in četrtem življenjskem obdobju. Po upokojitvi se človek sreča s spremembami, ki vplivajo na zadovoljevanje njegovih potreb. Z upokojitvijo se spremenijo socialne mreže človeka, saj se sooča z izgubo prijateljev, partnerjev.

Ljudje so pogosto osamljeni, ker jim propada socialna mreža in ker imajo težave v medosebnih odnosih.  V primeru, da oseba občuti potrebo po oskrbi ali se sooči z odhodom v dnevni center ali dom starejših občanov, se njegova stiska močno poglobi. V njegovi socialni mreži je potrebna resocializacija. Z upokojitvijo se spremeni življenjski slog, izgubijo pomembno vlogo v življenju, katero poskusijo nadomestiti. Spremeni se tudi ekonomski status, ki posledično lahko vpliva na socialno vključevanje ter njihovo samopodobo in neodvisnost.

Med izgubami, s katerimi se starejši ljudje pogosteje soočajo kot drugi, so: smrt partnerja, prijateljev, vrstnikov, odhod otrok od doma, zmanjšanje telesnih sposobnosti, telesne bolezni, slabljenje sluha in vida, slabša gibljivost, spominske motnje, težave pri mišljenju, izguba veljave v domačem okolju, izguba zaupanja vase in izguba samospoštovanja, upokojitev, manjši dohodki, socialni umik, sprememba bivališča ali preselitev v dom starejših občanov.

Socialno – medčloveško odnosna stiska prizadene posameznika na področju medosebnih odnosov in samopodobe, zato ima pomembne posledice v kakovosti vsakdanjega življenja. Stiska povzroči, da se stari ljudje pričnejo izogibati novim situacijam, ojača se nezaupanje v druge ljudi, doživijo izključevanje iz družabnega življenja in dogajanja, ustvarijo si negativno samopodobo, soočeni so s pešanjem socialne mreže (posledica osamljenost)‏.

Ko umirajo vrstniki, partner, sorodniki, ostajajo starejši vedno bolj sami. Občutek osamljenosti in grožnja po osamljenosti: izguba partnerja, krhanje odnosov s sorodniki, v starih ljudeh povzroči, da se pričnejo zavedati svoje minljivosti in zapuščenosti. Stari ljudi so osamljeni, naj živijo na deželi ali v mestu, saj nimajo človeka, s katerim bi vzpostavili osebni odnos. Ena izmed rešitev je vključitev v skupino za samopomoč za stare ljudi, ki deluje kot nadomestna družina in je odlična preventiva proti osamljenosti.

Inovativen program na področju socialnega varstva Skupine starih ljudi za samopomoč v nacionalni in lokalnih mrežah se izvaja po vsej Sloveniji in uspešno rešuje socialne stiske starih ljudi, ohranja njihovo duševno in telesno pripravljenost in dviga v njih samozavest za aktivno vključevanje v družbeno dogajanje.

Utrinki udeleženih

»Sproščeno, super: dober program, hrana, družba, lokacija. Diši po še!« Blanka

»Udeleženci iz Lambrechotvega doma, se zahvaljujemo za odlično pripravljen program. Zelo smo uživali…«

»V imenu društva Jesenski cvet se ZDSGS ter predani ekipi zahvaljujemo za nepozabno izpeljan dogodek. Tako kot vedno smo vse 11 udeležencev bili navdušeni. Prihodnje leto spet pridemo.« Medgeneracijsko društvo Jesenski cvet.

»Hvala za to izkušnjo, ki sem jo doživela kot eno veliko, zelo povezano družino, ki vsak s svojim kamenčkom ustvarja en lep, čudovit mozaik skupnega srečanja in zgodbe.« Medgeneracijsko društvo Svetilnik: Nives, Iztok, Ornela, Marija, Sabina, Senada, Suzana

»Hvaležni smo za možnost udeležbe na VSP 2025 ZDSGS, drug z drugim. Z veseljem se bomo srečanj udeleževale tudi v prihodnje. Voditeljice iz Gorice, Ajdovščine in Maribora priporočamo – postani prostovoljec! Hvala za vse, bilo je nepozabno.«

»Pričarali ste nam lepo, notranje obogateno srečanje, predvsem zato, ker smo se srečali prostovoljci, ki to delo opravljamo s srcem. Hvala.« Medgeneracijsko društvo Drava.

 

Slovenke na proslavi 80. obletnice osvoboditve koncentracijskega taborišča Ravensbrück VIDEO

Ravensbruck, Berlin, 3. in 4. maj 2025 - V spomin na neizmerno trpljenje žensk, ki so prestale nečloveške razmere v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, kjer je bilo zaprtih več kot 150 tisoč ljudi, pretežno žensk  med njimi je bilo 2300 Slovenk, 200 jih je umrlo, se je ob 80. obletnici osvoboditve zbrala delegacija sedemdesetih Slovenk iz Slovenije in Avstrijske Koroške. Njihova prisotnost na kraju nekdanje groze ni bila zgolj poklon spominu, temveč tudi izpolnitev zaveze, ki so jo sinovi, hčere in vnukinje dale svojim mamam in babicam, da njihov glas ne bo utonil v pozabo.

"Vse, kar se zdaj dogaja, je preslikava dogajanja pred 80 leti," je opozoril Špat. 

Mnoge interniranke iz Ravensbrücka o svojih izkušnjah nikoli niso spregovorile. Njihovi potomci danes odkrivajo resnico in osebne zgodbe preko arhivov in obeležitev.

S prizorišča z glavne spominske slovesnosti  je V ŽIVO  v vetrovnem in mrzem vremenu, preko FB omrežja poročal za Seniorske Novice Janez Platiše. Poglejte prve v živo poslane fotografije tako da kliknite na Seniorske Novice ali na Janez Platiše.

Maja Derčar, dopisnica TV Slovenija iz Berlina je s spominske slovesnosti ob 80. obletnici osvoboditve taborišča Ravensburck na spletnem portalu RTV SLOVENIJA za rubriko 80. let od konca 2. svetovne vojne pripravila odličen multimedijski novinarski prispevek z naslovom "Delujoča demokracija mora ohranjati spomin na grozodejstva druge svetovne vojne"  Priporočam, da ga preberete, pogledate in poslušate.

Spodaj pa si lahko ogledate odličen novinarski prispevek, ki ga je za TV Dnevnik pripravila Maje Drčar, berlinska dopisnica TV Slovenija.

VIDEO - DNEVNIK  TV SLOVENIJE 4. 5. 2025 

Tudi v oddaji 'UTRIP' na TV Slovenija je bila omenjena proslava ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ravensbrück.

"V prispevku za oddajo UTRIP, ki je del dnevno informativnega programa TV Slovenija, je novinarka Katarina Golob Veselič ob izjavi Matjaža Špata gledalcem približala tudi utrinek grozot, ki so se dogajale v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, kjer je bila zaprta njegova mati. Izjavo za oddajo je pripravila Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija." 

VIDEO - UTRIP TV Slovenija 10.5.2025

 VIDEO - 80 let po osvoboditvi - v živo iz spomenika Ravensbrück  

 V tem duhu je ključno vlogo odigral Matjaž Špat, predsednik Taboriščnega odbora Ravensbrück pri ZZB NOB Slovenije, ki je lani taboriščnemu odboru dal pobudo z  obljubo, da se spoštovanje do žrtev ohrani za prihodnje rodove. Njegova neomajna predanost zgodovinskemu spominu kateremu je sledila tudi Zveza slovenskih žena iz Celovca je pripomogla k organizaciji letošnje slovesnosti, ki bo ne le obeležila osvoboditev taborišča, temveč tudi utrdila zavedanje o pomenu ohranjanja zgodovine in njene lekcije.
                           

Njihov prihod na spominsko slovesnost ob 80. letnici osvoboditve taborišča Ravensbrück ni bil le dejanje pietete, temveč izpolnitev zaveze. Zaveze, ki so jo sinovi, hčere in vnukinje dale svojim mamam in babicam: "Ko nas ne bo več, ne dovolite, da bi naša bolečina utonila v pozabo. Skrbite, da se spomin na naše trpljenje ohrani, kot opomin prihodnjim rodovom, da se kaj takega nikoli več ne sme ponoviti."

V nekdanjem koncentracijskem taborišču Ravensbrück, kjer so bile zaprte večinoma ženske, med njimi tudi 2300 slovenskih žena sta delegacijo slovenk iz Avstrijske Koroške, ki jo je vodila Daniela Topar, predsednica Zveze slovenskih žena iz Celovca  in Slovenije, ki jo je vodil Matjaž Špat, predsednik Taboriščnega odbora Ravensbrück pri ZZB NOB Slovenije sprejela , Ana Polak Petrič, veleposlanica Slovenije v Nemčiji ter Valter Vrečar, obrambni ataše v Nemčiji in od tu skupaj odšli na prizorišče kjer je potekala uradna in ganljiva spominska slovesnost ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ravensbrück.

Na uradni slovesnosti je v imenu nemške vlade govorila kulturna ministrica  Claudia Roth, ki je poudarila pomen opominjanja na grozote nacistične vladavine za zaščito današnje demokracije. Opozorila je, da je življenje vsakogar nedotakljivo – vsakogar – ne glede na raso, politično prepričanje, versko izpoved, spol ... Vse demokrate Evrope je pozvala, da se borijo proti netenju sovraštva in nestrpnosti. Na dogodku so brali tudi ganljive zapise internirank, navzoče pa je nagovorila v taborišču rojena Ingelore Prochnow.

Po ganljivem uradnem delu prireditve, na kateri so prebrali tudi zapise italijanskih, španskih, poljskih in judovskih pričevalk je slovenska delegacija odšla k spomeniku "Tragende" kar pomeni "Nosilka"  bronasti skulpturi, ki jo je leta 1959 ustvaril Will Lammert in je osrednji del Mahn- und Gedenkstätte Ravensbrück. K skulpturi ki  stoji ob Schwedtsee in simbolizira trpljenje ter moč žensk, ki so bile zaprte v koncentracijskem taborišču Ravensbrück so venec Republike Slovenije v njenem imenu položili , Ana Polak Petrič, veleposlanica Slovenije v Nemčiji, Valter Vrečar, vojaški ataše v Nemčiji, Daniela Topar, predsednica Zveze slovenskih žena iz Celovca in Matjaž Špat, predsednik odbora Ravensbrück pri ZZB NOB Slovenija.

Polaganje venca slovenske delegacije k bronasti skulpturi Tragende (Nosilka), ki simbolizira trpljenje ter moč internirank ki jo je leta 1959 ustvaril Will Lammert. Kliknite FOTO za več fotografij.                      

Sledila je spominska slovesnost pri Jugoslovanskem spominskem obeležju Zid narodov (Mauer der Nationen) Ravensbrück, ki je  bilo postavljeno takrat ko je bila Slovenija še del Socialistične federativne republike Jugoslavije, v spomin na žrtve različnih narodnosti, ki so trpele v taborišču. Skupaj smo se s polaganjem venca in ikebane ter minuto molka spomnili na vse tiste, ki so v taborišču umrli in trpeli.

"Pred obeležjem, ki je nastalo v času Jugoslavije, smo od nekdanjih jugoslovanskih republik prisotni samo mi, in to z veliko delegacijo več kot 70 potomcev," je poudarila slovenska veleposlanica v Nemčiji Ana Polak Petrič.

"Vse Slovenke so bile politične zapornice," je poudaril Matjaž Špat, predsednik taboriščnega odbora Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev. "Imele so rdeči trikotnik, kar je pomenilo, da je lahko vsakdo stregel po njihovih življenjih. Vse, kar se zdaj dogaja, je preslikava dogajanja pred 80 leti," je opozoril Špat."

Prababico predsednice Zveze slovenskih žena v Celovcu Daniele Topar so zaprli v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, ker je na avstrijskem Koroškem podpirala uporniško gibanje. "Kot koroška Slovenka se je borila za obstoj slovenskega jezika in identitete," je poudarila Topar.

VIDEO        

Kulturni programom s katerim so se žrtvam poklonili je pripravila znana slovenska flavtistka Brina Kafol Žust. Udeleženke proslave iz Koroške, med njimi je bilo mnogo potomk nekdanjih internirank pa so skupaj z ostalimi navzočimi zapele slovensko pesem "Pihljaj vetrič mi hladan", ki jo je pred smrtjo 1. julija 1944 napisala Ravensbrücku.

Po končanem programu smo šli še na ogled drugih prostorov taborišča med drugim tudi krematorija in Slovenske spominske sobe, ki je pomemben del mednarodnega spominskega kompleksa, ter ohranja zgodovino trpljenja in pogum internirank. V njej so razstavljeni osebni predmeti, dokumenti in pričevanja, ki osvetljujejo zgodbe slovenskih zapornic. Med njimi je tudi pesem Katarine Miklau, ki jo je pred usmrtitvijo vpraskala v zid smrtne celice: "In že so travniki zeleni in pašniki po vsej Lepeni... Pred hišo tam - moj mili vrt! A tu, a tu, povsod le smrt...".

Slovenska spominska soba v Ravensbrücku ostaja simbol odpora, trpljenja in neizmerne moči žensk, ki so kljub nečloveškim razmeram ohranile upanje in dostojanstvo. Njena zgodba je opomin, da se grozote preteklosti ne smejo ponoviti.

Matjaž Špat  je kot predsednik Taboriščnega odbora Ravensbrück z mamo pri ZZB NOB Slovenije, ki je internacijo preživela večkrat obiskal to taborišče.  Tokrat je na spominsko slovesnost ob 80. obletnici taborišča Ravensbrück prišel sam ker mu je mati umrla. Kako je doživljal Ravensbrück letos ko je prišel  sam brez matere je zapisal v eseju z naslovom: 

Moja doživljanja in čutenja letošnjega Ravensbrücka

Obisk spominske slovesnosti v Ravensbrücku ob 80. obletnici osvoboditve taborišča letos ni bil zame le uradno potovanje kot predsednika Taboriščnega odbora Ravensbrück pri ZZB NOB Slovenija. Bili so tihi koraki, polni pietete po sledeh, ki so jih pustile naše mame, tete, babice. Mlade deklice, med njimi tudi moja mama, ki so bile ujete v strašno resničnost, ki si je ne znamo predstavljati. 

Tam kamni molčijo, a obenem molče kričijo, tišina je gostejša od zraka. Začutil sem, da preteklost ni pretečena, še živi v naših spominih. Moja mati je bila ena izmed njih, ki je pogumno preživela. Po vrnitvi domov so ostale brazgotine na njenem telesu in duši, pa vendar je s seboj prinesla iz nepredstavljive teme drobec svetlobe s tem, kako je živela naprej. V sebi je nosila moč, tihi ponos in preprosto dostojanstvo. 

Ko sem letos  obiskal taborišče Ravensbrück, tam nisem bil sam. Vsak moj korak je bil hkrati tudi njen. Vsaka kap dežja, ki je padla na kamnita tla, je bila kot spomin, nikoli izbrisan. Pogled v sivo nebo je bil pogled nazaj in hkrati naprej. Nisem čutil nenavadno ledenega mraza, ne bičanja vetra. V meni ni bilo ne jeze in ne želje po maščevanju. Prežemala me je globoka hvaležnost, da je mati preživela, da mi je lahko dala življenje in dajala vso ljubezen. S tiho obljubo, da njen spomin ne bo nikoli pozabljen, sem dolgo stal v tišini. 

Tolaži me zavedanje, da lahko tudi v najbolj temnih krajih zraste nekaj svetlega, kar želim svojim potomcem prenesti naprej.      

Dan prej, v soboto 3. maja pa smo si z znanim turističnim vodnikom Gregor Zupan ogledali ostanke Berlinskega zidu, Judovski spomenik, Brandenburška vrata in še nekatere druge znamenitosti Berlina.

Berlinski zid

Gradnja Berlinskega zidu, ki je bil dolg 155 km in visok 3,6m se je pričela 13. avgusta 1961 in je trajala več mesecev, pri čemer so ga kasneje večkrat nadgradili. Stražilo ga je na tisoče vojakov in mejnih policistov, ki so imeli ukaz streljati na vsakogar, ki bi poskušal pobegniti. Na meji je bila tako imenovana "črta smrti", kjer so stražarji patruljirali in uporabljali reflektorje ter avtomatsko orožje.

Zaradi Berlinskega zidu je umrlo vsaj 136 ljudi, ki so poskušali pobegniti na zahod. Nekateri so bili ustreljeni, drugi so se utopili v reki Spree ali pa so umrli zaradi poškodb pri poskusih prečkanja zidu. Zid je povzročil številne življenjske tragedije, saj je ločil družine in prijatelje za več desetletij. Mnogi ljudje so izgubili stik s svojimi bližnjimi, nekateri pa so celo obupali nad življenjem zaradi neizhodne situacije.

VIDEO

Njegov padec leta 1989 je pomenil konec hladne vojne in združitev Nemčije, kar je prineslo olajšanje in veselje za milijone ljudi. Če želite izvedeti več, si lahko ogledate podrobnosti na https://sl.wikipedia.org/wiki/Berlinski_zid

Judovski spomenik

Uradno ime judovskega spomenika v Berlinu je "Denkmal für die ermordeten Juden Europas" (Spomenik umorjenim Judom v Evropi). Pogosto ga imenujejo tudi Holocaust-Mahnmal (Spomenik holokavstu).

Spomenik umorjenim Judom v Evropi, znan tudi kot Holocaust-Mahnmal, je bil zgrajen v Berlinu kot osrednje nemško obeležje v spomin na šest milijonov Judov, ki so bili umorjeni v holokavstu.

Nahaja se v središču Berlina, blizu Brandenburških vrat, in obsega 2711 betonskih stel, ki simbolizirajo izgubo in negotovost žrtev holokavsta. Spomenik je bil odprt 10. maja 2005, ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne.

Brandenburška vrata

Brandenburška vrata so eno najbolj prepoznavnih znamenj Berlina in simbol nemške zgodovine, umetnosti ter enotnosti. Postavljena so bila med letoma 1788 in 1791 po naročilu pruskega kralja Friderika Viljema II., oblikoval pa jih je arhitekt Carl Gotthard Langhans. Inspiracijo je črpal iz antične grške arhitekture, kar se odraža v mogočnih dorskih stebrih in veličastni podobi. Na vrhu vrat kraljuje znamenita kvadriga, ki upodablja boginjo zmage Viktorijo, ki vozi kočijo s štirimi konji in simbolizira triumf.

Vrata so skozi zgodovino doživela različne vloge. Med hladno vojno so postala simbol razdeljene Nemčije, saj so se nahajala tik ob berlinskem zidu, kar jih je ločevalo od vzhodnega dela mesta. Ko je leta 1989 padel berlinski zid, so Brandenburška vrata postala osrednje prizorišče praznovanja in simbol nove združene Nemčije. Danes so ena najbolj obiskanih turističnih točk v Berlinu, kjer se srečujejo zgodovina, umetnost in sodobni utrip mesta.