Nepredstavljivo je kaj je človek sposoben narediti sočloveku

Spominska slovesnost ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem. Slavnostna govornica predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar.

Spominski park Mauthausen pod Ljubeljem, 7. junij 2025 – »Kljub številnim dosežkom v zgodovini človeštva, razvoju vrednot, umetnosti, kulture, znanosti in tehnologije je še vedno nepredstavljivo, kaj je človek sposoben narediti sočloveku. Bojim se, da, kljub vsem prizadevanjem še nismo dosegli civilizacijske ravni za trajen mir, vzajemno spoštovanje in sožitje v svetu. To nam kaže dogajanje na številnih žariščih po svetu,« je bila misel predsednice Republike Slovenije, Nataše Pirc Musar na letošnji spominski slovesnosti v idiličnem okolju Ljubelja, ki zgolj z ostalinami taboriščnih objektov in spominskimi obeležji obiskovalcem govori zgodbo o težkem življenju zaprtih v tej podružnici taborišča Mauthausen med drugo svetovno vojno. Ti ujetniki, večinoma tuji politični zaporniki, nekateri pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali so bili zajeti med racijami, so bili pripeljani iz Francije, Poljske, Rusije, Jugoslavije, Češke, Norveške, Grčije, Belgije, Italije, Nizozemske, Luksemburga, Nemčije in Avstrije in so bili prisiljeni kopati več kot kilometer in pol dolg ljubeljski predor. Delali so v nehumanih pogojih, v vseh vremenskih pogojih, z odtegovanjem hrane, v človeka nevrednih bivališčih brez ustreznega zdravljenja, trpinčeni s strani avstrijskih in nemških nadzornikov, ki so jih za vodje taborišča izbrali zaradi njihove zločinske preteklosti. 

Med kopanjem v mrzlem predoru so si delavci pomagali z improviziranimi oblačili iz cementnih vreč, povijanjem nog v cunje in papir, pri tem pa upali, da jih ne bodo zalotili Nemci, saj jih je v tem primeru čakal okruten tepež. V času delovanja taborišča Ljubelj je tam umrlo okoli štirideset zapornikov, izčrpane, bolne in kaznovane internirance pa so odpeljali v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v krematoriju. Da bi zabrisali sledove svojih zločinov so Nemci taborišče porušili.

Kot so večkrat poudarjali interniranci, so jim bili žarek upanja v teh nehumanih razmerah domačini iz Tržiča in okoliških vasi, ki so jim na različne načine izražali solidarnost in kot je pred dvema letoma dejala hčerka enega od nekdanjih taboriščnikov, je bilo prav lokalno prebivalstvo tisto, ki je s svojo podporo deportirancem naredilo zarezo v sistem razčlovečenja, ki so ga vzpostavili nacisti. 

Na to dejstvo je na sobotni slovesnosti opomnila tudi predsednica: »Žičnata ograja in sistematično nasilje nacistov nista uspela pregnati dobrote iz človeških src. Tako kot v mnogih krajih po Sloveniji je tudi v Ljubelju svetlobo in žarek upanja prinašala pogumna ter nesebična pomoč lokalnega prebivalstva. Ponujena roka je bila roka človečnosti, plemenitosti in solidarnosti. Slovenci smo v svoji viharni zgodovini neštetokrat dokazali, da nevidnih niti človeških src ne more pretrgati nobena zlonamerna sila.«

Na pomen odnosa lokalnega prebivalstva do internirancev je opomnila, tako kot že nekaj let doslej, predstavnica francoskega združenja Amicale de Mauthausen, ki že osemdeset let deluje z namenom ohranjanja dediščine internirancev, Danyèle Régerat. Spomnila je na to, da je, da internirancev, ki so tu delali v nečloveških razmerah danes ni več na slovesnosti, a se vendarle z delegacijo združenja vsako leto udeležijo spominske slovesnosti, saj želijo počastiti spomin na umrle in na preživele, zaznamovane z nacističnim sistemom taborišč, se zahvaliti slovenskim ljudem, ki so pomagali in se obrniti v prihodnost: »Ključna razlika je bila v povezanosti, ki so jo že od leta 1943 Tržičani vzpostavljali z interniranci. Ta je bila tako močna, da so 6. junija 1945 interniranci na Tržičane naslovili pismo zahvale in jim podarili risbe, ki so nastale v taborišču v znak velike hvaležnosti in v upanju, da bi nastalo prijateljstvo, ki bo za večno združilo Jugoslavijo in Francijo. Prijateljske vezi, stkane z Jankom Tišlerjem, človekom, ki je tvegal življenje, da je internirancem nudil pomoč in podporo, se prek njegovih sorodnikov ohranjajo še danes.« 

Kljub temu, da se dogodkov vsako leto spominjajo, jih obujajo in opominjajo pa se Danyèle Régerat sprašuje: »Ko se zazremo v prihodnost, se vprašamo, ali je bilo naše skupno delo zadostno, ali smo lahko zadovoljni s tem, kar je bilo narejeno, ali smo lahko pomirjeni ? So se interniranci motili, ko so sklenili pobratenje med narodoma in se zavezali medsebojnim stikom?« In si odgovorila, da je bila pot, ki so jo začeli utirati interniranci in prebivalci Tržiča prava, »saj moramo ohranjati spominska mesta, se skupaj spominjati zločinov totalitarnega režima, se spominjati bratstva, ki se je tu postavilo po robu sovraštvu in skupaj poudarjata, da se to ne sme več ponoviti.«

O tem, da »Nikoli več!«, jasen in močan vzklik ob koncu druge svetovne vojne, postaja čedalje bolj bled je spregovoril tudi župan Občine Tržič, Peter Miklič, čeprav naj bi bil ta vzklik temelj naših vrednot, naših zakonov in naše skupne evropske prihodnosti: »Najprej v času gospodarske rasti, lagodja, optimizma, v delu sveta kateremu smo pripadali tudi mi. Še bolj je zbledel v devetdesetih letih, dokončno pa je izginil v spirali nasilja in brezupnosti v kateri smo ujeti danes. Danes je ta  več« skoraj neslišen.« 

Dejal je, da je morda danes bolj na mest biu še vedno boleč vzklik na spomeniku ob katerem so položili vence v spomin na žrtve in dogodke, ki so del zgodovine tega kraja – J'accuse – obtožujem: »Obtožujem tiste, ki se skrivajo v imenu zgodovine in z zlorabo spomina opravičujejo nasilje nad drugimi. Obtožujem tiste, ki v imenu interesov, moči ali koristi gledajo stran in molčijo. Obtožujem tudi vse nas, ker se ne odzovemo, ko se rušijo temeljne človekove pravice.«

Zahvalil se je predsednici za njeno jasno sporočilo v Evropskem parlamentu, saj meni da je dejanje treba poimenovati s pravim imenom in to izreči na glas. Poudaril je, da za nobenega od zločinov, »pa naj bo to genocid, ki smo mu trenutno priča v Gazi, ali pa zločini, ki so jih izvrševali med drugo svetovno vojno ali po njej, ni nobenega opravičila, ne v imenu naroda, ne vere, ne v nacionalnem in mednarodnem pravu, ne v zgodovinskih pričevanjih, ne v mitih ali legendah. Pravica do življenja: dostojnega, varnega, mirnega življenja je temeljna pravica vsakega človeka. Vsakdo si zasluži svoj prostor pod soncem, kjer se rodi, ustvarja in na dostojen način konča svojo življenjsko pot. In kdor to pravico odreka drugim, spodkopava tudi svoj obstoj,« je še dodal, saj si vsi želimo prihodnosti v kateri se spoštuje človeka, ne glede na narod, vero ali zgodovino. Da moramo vztrajati pri »Nikoli več«, vsak po svojih močeh: »pogumno, z besedami, dejanji in s spoštovanjem.«

Zbrane je pozdravil tudi predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman, ki se je najprej zahvalil vsem tistim, brez katerih ohranjanja spomina na trpljenje v ljubeljskem taborišču ne bi bilo. Pojasnil je, da se Združenje borcev za vrednote NOB Slovenije na različne načine trudi ohranjati spomin na vse trpljenje slovenskega naroda v drugi svetovni vojni in poudaril, da imajo registriranih kar 9.000 spomenikov: »Ta številka, ni za se hvalit, ta številka pove koliko gorja se je zgodilo v drugi svetovni vojni. In ko marsikdo v naši državi z visokega položaja zanikuje drugo svetovno vojno, sem prepričan, da ne ve kaj govori. Zanikati svojo lastno zgodovino pomeni, da nisi vreden v tej državi živeti,« je še dodal in požel velik aplavz. Optimizem pa ga navdaja nad trudom in dejanji predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič in predsednice države Nataše Pirc Musar, ki v politični prostor vnašata več kulture, medsebojnega spoštovanja in spoštovanja vrednot narodnoosvobodilnega boja: »kajti iz narodnoosvobodilnega boja izhaja tovarištvo, ki ni komunistična beseda, ampak je najsvetlejša beseda človeka, ko je človek človeku resnično človek.« Zahvalil se je za priznanje Zlati red za zasluge, ki ga je prejel s strani predsednice in poudaril, da si tega priznanja ni zaslužil on, »ampak vsi, ki so se v drugi svetovni vojni borili, vsi ki so padli, vsi ki so trpeli, vsi, ki so izginili neznano kam, ki so pogrešani in vsi tisti, o katerih usode nikoli ne bomo izvedeli.«

Predsednica Nataša Pirc Musar je v svojem govoru še poudarila pomen tovrstnih dogodkov, kjer se spominjamo in nenehno opominjamo: »Vsak dan in vedno znova moramo skrbno paziti, da se demokratične vrednote in pravne norme ne umaknejo manipulacijam, demagogiji in ksenofobiji. Spomin in opomin na vojne grozote nikakor ne smeta zbledeti. To je naša skupna odgovornost.« Pri tem je dodatno izpostavila pomen območja taborišča Ljubelj, ki je razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena: »Želim si, da to ostane kraj miru, spokojnosti, spomina in pomnjenja. Kraj, kjer se bodo srečevale ter spominjale različne generacije in učili prihodnji rodovi. Človeštvo lahko napreduje le s spoznanji iz preteklih napak, sočutjem, odpuščanjem in iskrenim prizadevanjem za razumevanje drugega.«

Pred spomenikom nekdanjega taboriščnika in arhitekta Borisa Kobeta, ki nosi napis - OBTOŽUJEM - J'ACCUSE so se v spomin vsem trpečim v taborišču Ljubelj poklonili gostje, poleg predsednice Nataše Pirc Musar, predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijana Križmana, tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, minister za obrambo Borut Sajovic, predsednik francoskega združenja Amicale de Mauthausen Claude Simon, veleposlaniki in drugi diplomatski predstavniki številnih držav.

Scenarij letošnje spominske slovesnosti sta pripravila Mojca Poredoš in Iztok Pipan s Televizije Medvode, kulturni program pa so sooblikovali povezovalka Maja Tekavec, Policijski orkester pod taktirko Nejca Bečana, baritonist Anton Habjan, glasbeniki Maša Demšar, Karlo Jemc in Matija Jemc, učenci Osnovne šole Tržič pod mentorstvom Maje Keržič in Mojce Likar in recitator Tobija Le Roux.

Pripravil: Janez Platiše
Besedilo: Nataša Predalič, fotografije: Iztok Pipan