Sredino jutro je bilo sveže in oprano po nočnem dežju, a to nas, zeliščaric, ni odvrnilo, da se ne bi odpravile v naravo. Pot nas je vodila v našo bližino, v Komendo in njeno okolico. Naša mentorica Veronika vedno najde za nas neprecenljive kotičke, ki jih je vredno obiskati. Tokrat nas je peljala v Lončarjev muzej, ki se nahaja v Podborštu pri Komendi. To je muzej kulturne dediščine, kjer na 2000 kvadratnih metrih, v 160 let stari kmečki hiši, stoji na ogled postavljeno tesarsko, mizarsko, krojaško, gospodinjsko orodje in nešteto predmetov, ki so nas pustili odprtih ust.
V štirih poslopjih se nahaja zbirka, ki vam odpre pogled na
kmečko življenje izpred nekaj desetletij. Poznavalca zakladov preteklosti, ki
jih je vredno ohraniti bodočim rodovom, sta Janez Lončar in njegov sin Jani,
ki nam je prijazno razkazal vso zapuščino. Več kot 5000 eksponatov, ki
predstavljajo materialno kulturo pred desetletji, predno je val modernizacije
preplavil kmečke domove z novimi stroji in napravami, ki so nam prinesli
olajšanje pri kmečkih in domačih opravilih.
Zastopano je lončarstvo z delavnico in okroglo pečjo za
žganje lončevine, lončarska delavnica z originalnim vretenom, ogromno
lončarskih izdelkov za kuhanje, pečenje, peko potic… Veliko je konjske opreme,
kmečkih strojev na konjski pogon, poljedelskih strojev in orodij vseh vrst. Na
ogled je 14 traktorjev, najstarejši med njimi pa nosi letnico 1954. Tu so še
kotički, namenjeni orodju čevljarjev, mizarjev in tesarjev.
Gospodinjski oddelek nas je napolnil z nostalgijo, z
mislijo, kako so gospodinjile še naše babice in mame in nas vrnil v otroštvo in
spomine, ki se z leti vedno bolj vračajo. Star televizor, radio, gramofon,
telefon, pisalni stroj, vse, kar poznamo in je del našega otroštva in mladosti
in – že zapisano v zgodovino.
Zbirko dopolnjujejo tudi Tomosovi motorji. Lepo obnovljeni
pričajo o času, ko so bili nepogrešljivi za prihod na delo, v trgovino, izlet. Stare
smuči, z železnim okovjem, otroški vozički, v kakršnih so nas vozili naši
starši, klavir, orgle, harmonij, šivalni stroji, značke, stvari, ki so jih
lastniki prepoznali za vredne in k sreči pripeljali v muzej in ne na odpad,
kjer prevečkrat končajo.
Oglejte si muzej, ne bo vam žal. Popeljal vas bo v spomine
in če se boste kdaj želeli znebiti kakšne »starine«, boste mogoče prej
premislili in ji našli nov prostor pod soncem. Sonček je že prijetno grel in
nas vabil na novo dogodivščino. Predno pa smo se odpeljale naprej, smo se še
podučile o krompirjevcu in pljučniku in obnovile svoje znanje.
Komendska Dobrava skriva v gozdu, pri naselju Podboršt, Čukov bajer. Je izjemno lepo urejen bajer, do katerega vodi gozdna
pot, a nikjer ne boste našli oznak, kako priti do njega. Naša Veronika je
razvozlala tudi to skrivnost in nas popeljala tja. Ob gozdni poti je polno
jagodičevja, rese in po videnem, bodo letos borovnice in tudi brusnice lepo
obrodile. Če bo le narava ostala prijazna in ne bo še kakšne zmrzali. Ne samo
smreke, tudi jelk je bilo ob poti veliko, kar je v drugih gozdovih že redkost.
Bajer stoji tu že petdeset let, lepo urejen pa je od leta
2020. Lastniki so z lastnimi sredstvi uredili zipline, pomole, splav, pokrite
klopi in pot okoli bajerja. Res le lepo. Vrbe, ki odsevajo v vodi, kalužnice,
ki zlatijo breg, tišina in zrak, ki te popolnoma prevzameta. Ne potrebujemo
veliko, da se dan zapelje v pravo smer in kot vedno je tu narava, ki poskrbi,
da se nahrani duša in telo.
»Narava nikoli ne hiti, a je vseeno vse pravočasno
opravljeno«. (Lao Tzu)
Marina Kopač, zeliščarica Društva Lipa Domžale
